Špela Razpotnik
Pred desetletjem sem se v svojem raziskovanju položaja žensk priseljenk retorično spraševala, kaj vse bi lahko premaknile ženske, združene v kolektive s somišljenicami in somišljeniki, če bi jih vsakodnevna rutina sodobnega pobezljanega sveta preveč ne izčrpavala. S časom postaja tema vse bolj resnična tudi zame. Vrag je pojedel šalo in z njo pohrustal tudi moj brezskrben zamah z roko, ko me je leta nazaj kdo vprašal, kako usklajujem svoje poklicne angažmaje s starševanjem. Otroci so postali večji, z njimi pa tudi izzivi številčnejši in bolj kompleksni. Ko pregledujem naloge in kalkuliram, kako razporediti čas, da bomo kot družina kos vsaj najnujnejšim obveznostim, ki jih narekuje ritem današnjega časa, mi vse pogosteje zmanjka moči, da bi kalkulirala tudi, kako se uveljaviti pri delu. Refleksije aktualnega dogajanja, ki se vežejo na moje poklicne interese, ostajajo na ravni prebliskov na poti iz dela domov in se, četudi potencialno dragocena snov, razgubijo kot nepovezani fragmenti.
Ob tem nikakor nisem med najbolj obremenjenimi mamami, z zgolj dvema razmeroma samostojnima otrokoma, sodelujočim partnerjem in razdaljo od doma do delovnega mesta le nekaj sto metrov. Če bi imela čas, bi se lahko spraševala, kako je vsem, ki imajo veliko večje starševske obremenitve, več družinskih članov, ki potrebujejo podporo in se povrh vsega ukvarjajo še z eksistencialnimi vprašanji, kje stanovati in čemu se odpovedati, da bodo lahko plačali stroške. Če bi imele čas, bi lahko snovale zamisli, kako se združiti v kolektive, ki bi s skupnimi močmi mislili, reflektirali in premagovali izzive preobremenjenosti, ki so nam očitno skupni.
Ženska preobremenjenost s plačanim delom, poleg njega pa s kopico neplačanega ter njena razpetost med javno in zasebno nikakor ni nova. O tem mi v teh dneh priča pretresljiv roman Teorija žalosti, kjer Slavenka Drakulić na podlagi pisem razgrinja tragično zgodbo Mileve Marić, prve žene Alberta Einsteina, briljantne matematičarke, ki pa noseča z njunim prvim otrokom ni zaključila študija in se tako ni nikoli uveljavila kot znanstvenica, svojo (takrat še nezakonsko) prvorojenko pa je zaradi stremenja, da bi njen mož lažje dobil zaposlitev, v veliki bolečini pustila v svojem rodnem kraju, kjer je deklica kmalu zatem umrla zaradi otroške bolezni. Kasneje je rodila še dva otroka in postala vse bolj ujetnica skrbi za dom, kamor je zaprla tudi vse notranje bolečine, ki vse do danes (ko beremo Teorijo žalosti) niso dobile pravega odmeva, kot ga je denimo dobila teorija relativnosti.
Te dni prav tako berem feministične eseje Emme Goldman, kjer pred okvirno 100 leti avtorica razgrinja tragedijo ujetosti ženske v zakonsko zvezo in suženjske razsežnosti tradicionalne morale, ki tvori material za okove. Že tedaj so ženske sicer množično vstopale v javno sfero in tudi polje plačanega dela, vendar pa avtorica ugotavlja, da so svoj položaj denimo delavke razumele kot prehodnega, drugotnega, pri čemer jim je vloga zakonske žene z vsemi pripadajočimi nalogami predstavljala zapovedan cilj in obljubo uresničenja, četudi se dom prepogosto izkaže kot zapor, ki je mezdnega dela ne osvobaja, nasprotno, nalaga ji nove naloge, ki ostajajo v nevidnosti in za zaprtimi vrati popolnoma spregledane in necenjene. Avtorica ugotavlja, da je zaradi prehodnega značaja, ki ga ženske pripisujejo/pripisujemo svojemu javnemu angažmaju, toliko težje doseči, da bi se samoorganizirale s skupnim ciljem, tudi moški-možje-očetje iz te razpetosti gotovo niso izvzeti.
V luči zgoraj povzetega me srh spreleti, ko dandanes naletim na pozive k retradicionalizaciji družine ter spolnih vlog, s čimer so vse bolj zasičeni tudi programi populističnih političnih strank, ki imajo apetite po vstopu v parlament. Zdi se, da ti pozivi igrajo ravno na noto dvojnega ali trojnega bremena ženske, njene razpetosti med skrb za družino in javno angažiranje. Vrnitev ženske v sfero zasebnega, kjer naj serijsko rojeva nove člane velepomembne in zveličavne nacije in skrbi za dom, ponujajo kot prikladno rešitev vseh težav sodobnosti. Ničesar ne spregovorijo o nevidnosti vsega skrbstvenega in negovalnega dela, ki že po ekonomski plati žensko ohranja v položaju krute odvisnosti od moškega. Podobni diskurzi se pojavljajo tudi v manj populističnih nagovorih, različnih vzgojnih priročnikih, ki med vrsticami dajo vedeti, kako nenadomestljiva je vloga mame in koliko težav je družinam prihranjenih, če je le mati vselej na voljo (in to se ne nanaša le na prva leta življenja). Ko svojo vlogo nepogrešljive in vselej prisotne podpore družini ženska enkrat vzame zares in se ji preda, pa je ozmerjana za cankarjansko mamo, ki svojo emocionalno lakoto teši na najbližjih in jim onemogoča osamosvojitev. (Prav želela bi si brati o Neži Cankar iz njene perspektive; v senci sinove slave je po krivici ostala le stereotip.)
Izzivi odraščanja se zdijo dandanes vendarle kompleksnejši kot generacije nazaj, pospremljeni z mnogimi tveganji. Institucije, ki naj bi mladostnike spremljale na poti njihovega odraščanja in prehodov v odraslost, kompleksnosti težje sledijo in izzive vse pogosteje prelagajo na posameznike. Vse več zgodb je, ko otroke, ki jih označijo kot težavne, šole prepustijo staršem, češ da ne zmorejo poskrbeti za njihove kompleksne potrebe in njihovo varnost. V Sloveniji je odgovornost staršev za prihodnost njihovih otrok izjemno visoka, po izsledkih raziskav (npr. M. Ule, A. Živoder in M. Du Bois Reymond, 2015) smo v tem pri vrhu v primerjavi z drugimi državami EU. Otroci in mladostniki se po podporo zatekajo predvsem k staršem, mnogo manj pa k drugim ponudbam, šolskim, socialno varstvenim, zdravstvenim. Neoliberalno načelo smo vzeli izjemno resno in ga še dodelali: Družbe ni, je le družina, ki daje vse od sebe, da bi projekt otroka izpeljala čim bolj perfektno.
Vendar pa so podporne kapacitete staršev omejene. To doživljam na lastni koži in to vse pogosteje opažam v svoji neposredni okolici. Pod težo odgovornosti in pričakovanj se toliko prej lahko zlomijo tisti z manj podpore in več izzivi, ki naj bi jih premagovali, pa naj ge za eksistencialne stiske, hendikep družinskega člana, duševne stiske v odraščanju ali kombinacijo vsega naštetega. Zato je izjemno pomemben izziv naše skupnosti tukaj in zdaj, razvijati in graditi podporne in odgovorne mreže ter kolektive za mladostnike, ne glede na kompleksnost njihovih težav ter za njihove starše, ki poskušajo podpirati otroke in mladostnike na njihovih poteh v negotovo prihodnost.
