Dr. Dušan Rutar
Ljudje mi takole mimogrede večkrat rečejo, da so mladi, rojeni po letu 1990, narcistični, razvajeni, leni, nezreli, ujeti v nenaravne, digitalne svetove, da se ne znajo več igrati zunaj, v naravi, da so odvisni od pametnih naprav, da se premalo pogovarjajo, da so nedoletni, večni otroci, ki jim je treba postavljati meje in jih naučiti spoštovati avtoritete, ker da življenje ni pravljica. Nekateri zagotovo so taki, jim odgovarjam, kot da so njihovi starši kaj boljši (!), toda za večino tega nikakor ne moremo reči, saj se je svet v času ene same generacije bistveno spremenil; spremenil se je tako močno, da večina odraslih sploh ne razume niti spremembe niti strukturnih značilnosti današnjega sveta. Preden zato govorimo o lenobi in razvajenosti mladih, ki da ne spoštujejo avtoritet, je zato dobro premisliti, v kakšnem svetu so bili sploh rojeni in v kakšnem svetu jih vzgajajo, saj se ne vzgajajo sami. Včeraj sem prebral knjigo z naslovom Kids These Days: Human Capital & the Making of Millennials; njen avtor je Malcolm Harris, rojen leta 1988. Zares izvrstno branje! Avtor naredi dobro analizo sodobnih potreb po vlaganju v razvijanje tako imenovanega človeškega kapitala in z objektivnimi podatki pokaže, da so današnji starši pod velikimi pritiski, kajti izobraževanje in usposabljanje njihovih otrok še nikoli ni bilo tako dolgotrajno, tako drago in tako zahtevno, kot je danes. Najbolje je zato našteti nekaj empiričnih, objektivnih dejstev, da preprečimo prehitri zdrs v klišeje, moraliziranje ter čvekanje o današnji čudni in nezreli mladini.
Dejstva so, da nikoli v zgodovini človeštva mladi ljudje niso bili tako izobraženi, kot so danes. Še nikoli niso bili pritiski po uspehu, kopičenju kapitala, nenehnega, celo vseživljenjskega izobraževanja in učenja in usposabljanja tako veliki, kot jih doživlja na svoji koži današnja mladina. Doslej še nobena generacija mladih ni izkusila tega, da se nanje starejši izrecno obračajo kot na investicijo, kot na priložnost za uspeh, v katero je treba vložiti veliko denarja, časa in vsega drugega.
Torej velja prav nasprotno od klišejev: izjemno veliko se morajo učiti, ogromno dela opravijo na delovnih mestih, ki jih zasedejo po letih šolanja in zahtevnega izobraževanja, delajo po cele dneve, ker je prihodnost negotova in ni nujno, da bodo vsi dobili pokojnine. Njihovo izobraževanje je zelo drago, šolajo se na šolah, univerzah in inštitutih, ki so opremljeni za raziskovalno in znanstveno delo kot še nikoli v zgodovini, kar pomeni, da delajo z neverjetno dragimi napravami, roboti, pametnimi stroji, umetno inteligenco etc., o katerih njihovi starši še sanjati niso mogli. Pripravljanje za trg dela v 21. stoletju je prav gotovo kognitivno izjemno zahtevno, zato leni, narcistični, nezreli ljudje ne bi nikoli zmogli tega, kar se od njih pričakuje.
Mladi ljudje prav tako opravijo veliko prostovoljnega dela, ki seveda ni plačano. Poleg tega naredijo ogromno domačih nalog, so vključeni v najrazličnejše projekte, mednarodne izmenjave. Če njihovi dedki in babice skoraj niso zapuščali rojstnega kraja, se današnja mladina z lahkoto seli po vsem svetu, po univerzah in inštitutih, kot da odhajajo v sosednjo vas. Praviloma govorijo nekaj tujih jezikov in se brez težav sporazumevajo s komerkoli.
Dejstvo je tudi, da so neprimerno bolj kakor njihovi straši izpostavljeni zahtevam prekarnega dela, da imajo zato manj socialne varnosti, da je izjemno veliko mladih nezaposlenih, ker je kapitalizem nenehno v krizi, da imajo nekateri velikanske študentske dolgove, ker morajo najemati drage kredite, če se sploh hočejo šolati.
Vsa našteta dejstva seveda ne veljajo za vse mlade ljudi, toda ekonomski trendi so natanko taki, kot jih opisuje avtor te izvrstne študije, ki meče popolnoma drugačno luč na naše otroke, kot jo mečejo puhlice, klišeji, stereotipi in nepreverjeni čvek odraslih, ki se že od pamtiveka samodejno pritožujejo čez mlade.
