Dr. Dušan Rutar
Vse življenje se posvečam psihoanalizi in filozofiji; že kot najstnika so me zaznamovali Sokratov zagovor, Nietzschejev Zaratustra in Freudovo razmišljanje o načelu onkraj načela ugodja. In po desetletjih razmišljanja sem končno globoko dojel, kaj pomeni reči, da sem nič v neskončnem vesolju, drobno končno bitje v prostoru, ki bo obstajal še milijarde in milijarde let potem, ko me ne bo več in ne bo absolutno nikogar, ki bi se sploh spominjal, da sem kdaj živel. Globokemu miru in pokoju, ki spremlja to spoznanje, se pridružuje še eno spoznanje. Spoznanje, da sem končno bitje in da je v meni nekaj nenavadnega; v tem je vsekakor odmev Kantovega vzklika, da ga fascinira, kar odkriva globoko v sebi. Prepričan sem, da je najbolj nenavadno, kar je lahko v meni, natanko možnost življenja v resnici. Ne v iluzijah, fikcijah, zmotnih predstavah, temveč v čisti resnici. Tako življenje je možno in sam sem zmožen zanj; glede tega sem se prepričal. Vsa leta premišljevanja, branja, meditiranja in razvijanja čuječnosti, dela na sebi in svojem telesu se zgoščajo v teh spoznanjih, ki so onkraj vsakega relativiziranja v smislu vsak človek ima svojo resnico ali nihilističnega žargona, da resnica sploh ne obstaja. Živimo v obdobju, v katerem sicer prevladuje ideologija, ki jo imenujemo relativizem; veliko ljudi verjame, da je vse relativno – na primer v odnosih do kulturnih kontekstov. In veliko jih je nesrečnih. Relativiziranje me, v luči uvodnega zapisa, ne zanima niti malo, saj je neproduktivno, kar pomeni, da ne vodi nikamor. Zanima me zgolj imanentnost resnic. In zlasti me ne zanimajo mnenja. Zanima me to, kar je absolutno.
Imanentnost resnic ne more biti ločena od imanentnosti absolutnega. In kaj je absolutno?
Odgovor na zapisano vprašanje me vznemirja v samem jedru moje eksistence, kjer sicer čutim popoln mir. Pravzaprav je zelo logičen: absolutno pomeni sled neskončnega v končnem; če ni tako, obstaja popolna razlika med končnim in neskončnim.
Popolna razlika med končnim in neskončnim je seveda nezanimiva iz očitnih razlogov, sledi absolutnega v končnem pa vlivajo upanje.
Od Platona sem se torej vedno znova posvečamo hoji po posebni poti, ki ni ne običajna in ne množična, ne dobro shojena in ne razvpita. Je izjemno samotna, kar sta izkusila tako Jezus Kristus kot Sokrat, toda njena samotnost je obenem vir največje sreče in najbolj pristnih medsebojnih odnosov, kar jih zmore človeško bitje; tu vstopa psihoanaliza.
Od končnega gremo torej k neskončnemu, saj je končno preprosto premalo, preveč nezanimivo in preveč ujeto v gospostvena razmerja, in se vrnemo v končno – brez transcendence. O tej poti govorim. Omogoča mi puščati sledi neskončnega v končnem svetu in čeprav sem končno bitje, ki bo kmalu pozabljeno, bodo sledi ostale, dokler bo stalo vesolje. To pa je celo čisto nekaj drugega kot petnajst minut slave, do katere naj bi imel pravico vsak človek.
Kako torej afirmirati, potrditi univerzalno resnico, če obstajajo zgolj različni svetovi, kot trdijo zagovorniki relativiziranja? Kaj storiti, če ima človek vsak dan znova opraviti zgolj z navadnimi in prevladujočimi mnenji?
Človek, ki globoko dojame, zakaj sploh je na tem svetu, je že onkraj, na drugi strani, kjer je resnica v obliki kreativnosti. Ta z mnenji, kot rečeno, sploh nima ničesar skupnega, z relativiziranjem pa tudi ne.
