Dr. Dušan Rutar
V vse svobodnejšem globalnem svetu nastajajo tudi novi, tehnološko dodelani visoki zidovi, ki ločujejo ljudi. Eden je na zgornji sliki. Pomenljivo je, da zagovorniki in graditelji takih zidov že ob sami gradnji izjavljajo, da so demokratični ljudje odprtih rok, ki spoštujejo različnost. Prav tako je zanimiv podatek, da na primer v ZDA danes živi 50 milijonov ljudi, ki niso bili rojeni tam. A morda je še zanimivejše tole spoznanje, ki po zadnjih aferah počasi prodira v zavest ljudi. Prenika v obliki spraševanja, za katerega bi še pred kratkim prisegali, da sploh ni mogoče, danes pa vse bolj dokazuje, kakšne marionete smo, čeprav morda celo nočemo biti. Stožer, okoli katerega se vse skupaj vrti, je kajpak Cambridge Analytica. Večini ljudi je že sicer blizu vsakdanje razmišljanje, da tam nekje nekdo manipulira z našimi podatki oziroma s podatki o našem gibanju, naših navadah, nakupih, potovanjih in vsem drugem, sedaj pa se rojeva povsem nova oblika tesnobe, ki je nikakor nismo pričakovali, ker smo bili naivni. 
Kaj se je torej zgodilo?
Podjetje je zbralo podatke o uporabnikih Facebooka, teh je okroglo 87 milijonov (!). Toda to je šele uvod k predgovoru. Podatkov niso samo zbrali, temveč so jih primerno obdelali. Pravzaprav so jih obdelali kreativno, kot se reče, in sicer za namene političnega oglaševanja. Na koncu si zato upravičeno zastavimo vprašanje, ali so naša politična prepričanja sploh še naša ali pa zgolj potrjujemo izbire, ki jih za nas kreativno izdelajo profesionalci in ponudijo kot blago na svobodnem trgu.
Pa vendar je presenečenje nekoliko hlinjeno. Freud nas je namreč že zdavnaj poučil, da naše domnevno edinstvene izkušnje sveta nikoli niso čisto in samo naše, da naše izbire, zlasti pa naše želje, ne tvorijo temeljev naše politične subjektivnosti zaradi nas in naše svobodne volje, temveč je vse skupaj vselej že naddoločeno vsaj s tem, kar imenuje Fredric Jameson politično nezavedno.
Po domače: ko svobodno volimo, niti slučajno ne volimo po svoji svobodni volji. Tu še bolj kot sicer pride do izraza nevroznanstveno spoznanje, da svobodna volja tako ali tako ni nič drugega kot fikcija zavesti. Ta jo sicer potrebuje, da se dobro počuti, a je še vedno fikcija.
Torej je izraz gremo na svobodne volitve le še ena puhlica.
V orisani perspektivi bo vse jasneje, da živimo v svetu, v katerem so fake news pomembnejše in bolj dobičkonosne kakor novice, na katere naj bi sicer željno čakali (le zakaj?), in je spoznanje, da je naša svobodna politična izbira voditeljev le lastnina ali dobrina, ki je ne moremo skrbno skriti in verjeti, da je zgolj naša.
Ali kot pravijo nekateri: ljudje izbirajo blagovne znamke, kot izbirajo politike, te pa izbirajo kot blagovne znamke. In za večino blagovnih znamk nam je lahko povsem vseeno, ker zlahka živimo tudi brez njih.
In kako po vsem tem razumeti staro Konfucijevo idejo o krepostnem vladanju, o modrosti kot temelju dobrote in o sočutju, brez katerega ni medsebojnih odnosov, ti pa so še boljše merilo vsega kot posameznik?
