Dušan Rutar
Radi bi verjeli, da se v sodobnih razvitih demokratičnih družbah zaradi številnih razsvetljenih dejanj in širjenja znanja, zaradi pomena znanosti za vsakdanje življenja ter zaradi medijev in posodabljanja zakonodaje zlagoma povečuje solidarnost z ljudmi, ki imajo posebne potrebe, pripadajo ranljivim družbenim skupinam ali so kako izključeni iz družbe; radi bi verjeli, da morebitno izključevanje ni sistemsko, temveč je v najboljšem primeru naključno, v najslabšem pa nenevarno, kratkotrajno in začasno. Verjetno se res ne bi dosti zmotili, če bi verjeli v zapisano, vendar to še ne pomeni, da diskriminiranje ne obstaja ter da smo lahko popolnoma pomirjeni in zadovoljni. Navsezadnje v zadnjih letih vidimo veliko prizorov z vsega sveta, za to skrbijo številni in zelo različni globalni mediji, ki vztrajno kažejo, kakšne so žalostne usode prebežnikov oziroma iskalcev zatočišča, migrantov, političnih nasprotnikov, pripadnikov nekaterih verskih ločin, ranljivih družbenih skupin in ljudi s posebnimi potrebami. Prav zaradi tako velikega števila mnenj, podob in teorij se je težko znajti in si ustvariti realne predstave, kaj se v resnici dogaja, ko mislimo na diskriminacijo; možno je kajpak, da o njej niti ne razmišljamo, ker nas ne zanima ali ker verjamemo, da je nepomembna.
V prvi letošnji številni revije Scientific American Mind je priobčen zanimiv članek z naslovom Discrimination Persists in Society (David Z. Hambrick). Avtor je profesor psihologije na Michigan State University, raziskuje pa zlasti kognitivne razlike med ljudmi. Torej ga zanima, kako različni ljudje zaznavajo svet in si ga razlagajo ter kaj to pomeni za medsebojno diskriminiranje.
Članek je koristno prebrati, ker kljub kratkosti prinaša vsaj malo vpogleda v sicer zahtevno polje, v katerem potekajo izključevanje ljudi s posebnimi potrebami, diskriminiranje pripadnikov ranljivih družbenih skupin in subtilno razločevanje med ljudmi, ki so domnevno vredni več, in ljudmi, ki naj bi bili vredni manj.
Vztrajanje diskriminatornega razmišljanja in vedenja ljudi pojasnjuje profesor takole.
Obstajata dva temeljna koncepta, ki ju lahko uporabimo, da bi razumeli, koliko je takega vedenja in delovanja v družbenem polju. Strinjamo se torej, da oboje obstaja, da izkušnje diskriminiranih ljudi niso izmišljene.
Prvič. Ideja razpršene diskriminacije pravi, da večina ljudi zaradi implicitnih pristranskosti – celo tisti, ki imajo močna egalitarna prepričanja – redno sodeluje v subtilnih, a še vedno škodljivih diskriminatornih dejanjih, ki se jih ne zaveda ali pa se jih zaveda čisto malo. Drugič. Ideja koncentrirane diskriminacije nasprotuje tej trditvi, češ da je za večino diskriminatornih dejanj odgovorna manjšina tako imenovanih »slabih akterjev« – zelo in eksplicitno pristranskih ljudi (str. 20). Katera ideja je resničnejša, kakšna je objektivna realnost?
Doslej so bile narejene različne študije, potrebne bodo kajpak nove, saj njih je še vedno premalo, ki skušajo odgovoriti na zastavljeno vprašanje, izsledki pa kažejo, da najverjetneje ne drži precej splošno prepričanje, da je vsak človek tako ali drugače nagnjen k diskriminatornemu vedenju; podobno so ljudje prepričani, da je vsak človek sposoben za zla dejanja.
Nobenih dokazov ni, da je čisto vsak človek implicitno pristranski in da je nagnjen k diskriminatornemu razmišljanju oziroma vedenju in delovanju. Ljudje so se zmožni učiti in imajo na voljo mehanizme, da se zavedajo morebitnih nagnjenj k diskriminatornemu razmišljanju in vedenju, to pa pomeni, da se lahko pravočasno ustavijo in naredijo refleksijo, ki jim ne dovoli nadaljevanja. A zopet se moramo strinjati, da tega ne naredijo vsi ljudje.
Profesor Hambrick zato sklene članek z ugotovitvijo, da še vedno ni jasno, v kolikšni meri implicitne pristranskosti pojasnjujejo diskriminatorno ravnanje. Raziskave, katerih cilj je odgovoriti na to temeljno vprašanje, bodo podprle načrtovanje posegov, ki bi lahko nekega dne smiselno zmanjšali ravni in obseg diskriminacije (str. 21).
