Dušan Rutar
Logika podpornih skupin, ki so jih pred desetletji razvijali psihologi, psihoterapevti, psihoanalitiki, nekateri psihiatri in drugi strokovnjaki, se je izkazala za nekaj, kar ljudje nujno potrebujejo v vsakdanjih življenjih. Izkazalo se je, da so imeli prav tisti, ki so trdili, da ni treba biti nevrotičen ali kako drugače psihično ali duševno poškodovan, da bi potreboval take podporne skupine. Zakaj so imeli prav? Odgovor na zapisano vprašanje lahko zasnujemo s pomočjo ideje o self-compassion ali sočutja do sebe. Vsak človek ga namreč potrebuje. Taka je izhodiščna ideja. Zakaj ga potrebuje?
Sočutje do sebe potrebuje, ker je močan vzvod za izgrajevanje rezilientnosti ali odpornosti. Na človeka namreč vsak dan pritiska veliko nevidnih sil, ki terjajo od njega vse mogoče. Zgodi se lahko, da se postopoma podredi silam, kot so zahteve, pričakovanja, želje drugih ljudi, do take mere, da ne prepozna več lastnih želja ali potreb, ker so naddoločene z željami in potrebami drugih ljudi. In to zanj ni dobro, ker se krepi občutek, da ni gospodar v lastni hiši. Tak človek lahko postane preveč zahteven do sebe, to pa je ravno nasprotje od sočutja do sebe.
Velja podrejenost zunanjim silam namreč prinaša tudi večjo odtujenost od sebe, prinaša občutenje krivde in nekompetentnosti ali neustreznosti, jezo do sebe in občutke, da se ne trudi dovolj, da je premalo dober.
Sočutje do sebe omogoča nekaj drugega. Najprej je pomembno, da ga lahko kultiviramo, gojimo in razvijamo. Lahko se učimo biti sočutni do sebe. Pomemben del takega sočutja je sprejemanje sebe, svojih omejitev in svoje končnosti, tudi lastne hendikepiranosti, spoznanja, da popolnost ne obstaja in da so neuspehi sestavni del življenja.
Podporne skupine izhajajo iz zapisanih idej. Ustvarjajo varno okolje, v katerem se ljudje poslušajo in pogovarjajo o tem, kar se v resnici dogaja v njih in med njimi. Tam ni žargona in novoreka, ker nimata česa iskati, tam ni nobene ideologije, ni prikrivanja in sprenevedanja, ni laži.
Varno okolje podpornih skupin pomeni, da se lahko ljudje odkrito pogovarjajo o svoji ranljivosti, o šibkosti, o resnici doživljanja in čustvovanja. O temah torej, o katerih se številni ljudje v vsakdanjem življenju ne pogovarjajo, ker jih je strah drugih ljudi ali pa preprosto ne vedo, da bi se lahko pogovarjali, če bi imeli dobrega sogovorca.
V podpornih skupinah se povečuje zavedanje o sebi, o resničnem sebe, ne o tem, ki prevzema vsakdanje vloge, da laže preživi v tekmovalnem in včasih toksičnem okolju. V njih se ljudje učijo sprejemati drug drugega, delijo si težke izkušnje, zlasti pa se učijo premagovati strah pred drugimi ljudmi. Učijo se biti prijazni drug do drugega, učijo se biti sočutni do sebe in do drugih ljudi. Učijo se drugačnega razmišljanja o sebi, učijo se reflektirati lastna občutenja, doživetja in razmišljanja.
Zlasti pa se učijo razvijati prijaznega, pozornega odnosa do sebe. V tem je bistvo sočutja do sebe. Človek, ki je bolj sočuten do sebe, je bolj sočuten tudi do drugih ljudi. Zna jih bolje podpirati, kot tudi drugi podpirajo njega. Vse to močno krepi medsebojno zaupanje, s tem pa tudi medsebojne odnose.
