Dušan Rutar
Enake možnosti so liberalni ideal. Že dolgo je tako – približno tri stoletja. Danes je zato vsak dan v obtoku razmišljanje o potrebi po enakih možnostih – zlasti za ranljive, deprivilegirane in hendikepirane ljudi. Ljudje so ideal sprejeli, ker je tako dolgo tako pogosto del njihovih življenj. A kako je z njim v resnici? Kakšne so dejanske, empirične, družbene možnosti za njegovo uresničevanje? Kaj pravzaprav sploh pomeni imeti enake možnosti, če pa je očitno, da različni ljudje živijo v zelo različnih okoljih? Kaj torej pomenijo poštena družbena razmerja, v katerih naj bi imel vsak posameznik enake možnosti, da razvija svoje darove in sposobnosti? Kako se v vsakdanje empirično življenja pretakajo ideali in lepo zveneče metafore, med katere sodi tudi metafora enake možnosti? Se možnosti za vse ljudi res povečujejo iz dneva dan, kot zatrjujejo, ali se pač ne? So sploh lahko kdaj povsem enake?
Dejansko moramo govoriti o idealu. Večji del človeške zgodovine nihče ni razmišljal o enakih možnostih za vsakega posameznika. Nihče ni pričakoval, da bi živeli dobro življenje, da bi uspeli, karkoli že to pomeni.
Razmišljanje o svobodi posameznika in enakih možnostih je sodobno. To je obenem razmišljanje, da je svoboda posameznika povezana s svobodo vsakega drugega posameznika. Svoboda, da razvija svoje potenciale, da sledi svoji želji, je prepletena z enako svobodo drugih ljudi. Vsakdo je torej svoboden, da sledi svojim željam, interesom, potrebam in svoji volji. Da bi dosegal kaj? To je ključno vprašanje.
Pri tem ima odločilno vlogo šolanje oziroma usposabljanje, kot je zatrjeval Dewey. Zatrjeval pa je še nekaj drugega, nekaj zelo pomembnega.
Trdil je, da je vsak človek svoboden, da je prava svoboda ljudi v tem, da oblikujejo moralne ideale in jih uresničujejo. Ne vsak svojega, temveč skupaj, saj je nemogoče, da bi imel vsak posameznik drugačen moralni ideal.
Zadeva je zanimiva in zapletena. Najbrž se ni težko strinjati, da imajo različni ljudje že po naravi različne sposobnosti in potenciale. To pa še ne pomeni evgenike, da se ne bi kdo ustrašil.
Danes namreč nimamo dovolj znanja, da bi lahko natančno predvideli, kako uspešen bo posameznik v svojem življenju. Tega preprosto ne vemo.
Torej imamo na voljo dovolj prostora, simbolnega ali duhovnega, za razmišljanje o tem, kar je zagovarjal in zastopal Dewey.
Moralni ali etični ideal, zelo na kratko, je humanizem Drugega, kot ga imenuje Emmanuel Lévinas. To preprosto pomeni, da za oblikovanje družbenega prostora, v katerem imajo posamezniki možnosti za lastni razvoj in za ustvarjanje pogojev za blagostanje in dobro življenje, niso odločilni geni. Odločilno je skupno uresničevanje etičnega ideala. Kaj natančno to pomeni?
Pomeni, da je za otroka najbolje, če se rodi v okolju, v katerem ni zlorabljen, ni lačen, ni izkoriščan, ni tepen. Vsakdo razume zapisano. Kot razume, da ni vsak otrok rojen v takem okolju. Da so razlike med okolji velikanske. In pomeni, da jih spreminjamo laže, kot spreminjamo genom. In da jih moramo spreminjati.
Spreminjanje družbenega okolja torej. O njem govorimo. Ne govorimo o spreminjanju posameznikov, češ da je vsak svoje sreče kovač; še manj govorimo, da so nekateri ljudje manj vredni od drugih. Govorimo o občestvih, o skupnih pogojih življenja za blagostanje posameznikov, za to, kar imenujemo dobro življenje. V takih občestvih je enakost možnosti na smetišču zgodovine, zamenja pa jo to, kar imenuje Fredrik deBoer enakost gospodarskih in družbenih rezultatov.
Vrednost človeškega bitja je povsem neodvisna od posameznikovih sposobnosti, zmožnosti, darov ali talentov, nadarjenosti, inteligence in podobnega. V tem je bistvo. Sklep je na dlani: vsak človek je vreden in vsak človek ima pravico do dobrega življenja. Ali kot pravi DeBoer: nevarno se je spraševati, kdo si zasluži dobro življenje in kdo ne.
Ponovimo. Noben človek ni manj vreden in noben ni več vreden, zato se nikomur ni treba truditi in z močno voljo dokazovati, da je vreden, ker je vreden že samo zato ker je, ker obstaja, ker živi, ker je človek.
