Dušan Rutar
Ljudje skozi vzgojo že v ranem otroštvu spontano privzemajo stališče odraslih, da je treba biti prijazen. Na primer do odraslih. In kasneje v šoli – do odraslih. In še kasneje – na delovnem mestu; na primer do vseh sodelavcev in sodelavk. Ali pa na ulici, na trgu, v trgovini in drugje. Pa je res najbolje za človeka, če je kar se da prijazen do vsakega, s katerim se sreča? Psihologi odgovarjajo, da zadeva ni tako zelo preprosta. Najprej je dobro razčistiti tole. Eno je biti prijazen do drugega človeka, drugo pa je skušati biti všečen. Obojega ne smemo zamenjevati. Obstajajo pomembne razlike med enim in drugim izrazom, s katerimi pojasnimo ključne osebnostne značilnosti ali dimenzije človeškega bitja.
Prijazni ljudje se ne vedejo prijazno zaradi predstave ali šova, da bi naredili vtis na drugega človeka. Prijazni so, ker so notranje umirjeni in samozavestni, niso konformistični in niso odvisni od polja, obenem pa vedo, da je prijaznost izraz spoštovanja do drugega človeka. Nasprotno pa prepoznamo prijaznost kakega človeka kot všečnost, kot predstavo; takoj začutimo, da je prijazen, ker hoče narediti vtis, da je tak, čeprav morda v resnici sploh ni. Hoče biti všeč, toda všečnost ni isto kot prijaznost.
Nekateri ljudje so torej prijazni, ker želijo biti všečni. Želijo narediti predstavo, v kateri so prijazni igralci, ker so morda prepričani, da je to najboljša strategija vedenja. Kratkoročno morda je, toda dolgoročno ni. Zakaj ni?
Všečnost pomeni, da je človek, ki želi biti všečen, zelo odvisen od mnenj drugih ljudi. Morda ni dovolj samozavesten in potrebuje zunanje znake potrjevanja ali signaliziranje, da ga imajo drugi ljudje radi, da jim je všeč, da so radi z njim. A ker je vse skupaj del predstave, ljudje kmalu spoznajo, da je tak človek – moralno nepošten. V resnici jih izkorišča, ker potrebuje njihovo potrjevanje. Potrjevanje s svojim vedenjem dobesedno izsiljuje.
Prijazni ljudje ne potrebujejo všečnosti, ne potrebujejo zunanjih potrditev, da so všečni, ker so prijazni. So samozavestni in njihovo odločanje v življenju ni odvisno od mnenja skupine ali drugih ljudi.
Všečni ljudje skušajo biti všeč vsem in vsakomur, medtem ko prijazni ljudje nimajo take potrebe. Zavedajo se, da kdaj komu tudi niso všeč, da je to v življenju normalno, in s takim občutkom lahko živijo. Ljudje, ki so odvisni od všečnosti, pa zelo težko prenesejo, da komu niso všeč. Bojijo se biti zavrnjeni ali vsaj nesprejeti in nepotrjeni, zato se trudijo biti všečni.
Všečnost lahko pomeni, da je človeka predvsem strah, da ljudje okoli njega ne bi potrjevali njegovega vedenja. Boji se zavračanja, boji se ostati sam, boji se imeti lastno mnenje in boji se ga zagovarjati. Boji se posledic svojega vedenja, zato skuša narediti vse, da bi bilo vse videti v redu celo tedaj, ko očitno nič ni v redu.
Zgodba z všečnostjo ima tudi neprijetno nadaljevanje. Ljudje, ki skušajo biti všeč, sčasoma postanejo plen izkoriščanja drugih ljudi. Ti vedo, da so odvisni od všečnosti, da ne bodo nikoli ugovarjali, da se ne bodo upirali odločitvam, da se bodo vedno strinjali z drugimi. Vse to je mogoče s pridom izkoriščati.
Všečni ljudje so lahko tudi zelo izkoriščeni in izkoriščani. Pristajajo na izkoriščanje, ker so tesnobni in jih je strah. Ljudem okoli sebe nenehno sporočajo, da so mehki in voljni strinjati se, samo da bi bili všečni, da bi jim nazaj sporočali, da so jim všeč. Pripravljeni so narediti zelo veliko, da bi ohranjali vtis, da so drugim ljudem všeč.
Je torej res dobro in smiselno biti všečen – celo za vsako ceno? Seveda ne.
