Dušan Rutar
Ljudje velikokrat uporabljajo besedo normalno. Uporabljajo jo, ko govorijo o vremenu, o cenah na tržnici, ko ocenjujejo svoje šefe, ko se pogovarjajo drug o drugem. Rečejo, da je nekdo normalen, včasih pa tudi, da ni normalen. Zdi se, da je to, kar je normalno, v redu, in da je to, kar ni normalno, slabo. Ko rečemo, da je nekdo normalen, smo obenem prepričani, da vemo, da je res normalen, in verjamemo, da je to dobro. Kot starši si kakopak želimo, da bi bili naši otroci normalni? Ali kaj? A kako vemo, da je nekdo normalen? Kako vzgojiti normalnega otroka? Kako vemo, da nam bo uspelo? Kako smo lahko prepričani?
Lahko kajpak ugibamo in imamo mnenje o tem, toda bolje je vedeti, kaj je normalnost in kdo je normalen. Če ne vemo, samo ugibamo, pri tem pa lahko človeku, na primer lastnemu otroku, zelo škodimo. In nobene pravice nimamo, da mu škodimo. Kakor tudi on nima pravice, da škodi nam, ko nam na primer zabrusi, da nismo normalni.
Normalni ego je, kot je nekoč dejal Freud, tako kot normalnost na splošno, idealna fikcija. Torej je precej verjetno, da ne obstaja, saj je fikcija, in je kvečjemu nekaj idealnega, kar pa zopet pomeni, da ne obstaja. A kako vemo, da se Freud ni motil, čeprav je bil psihoanalitik? Poglejmo.
Kot mladega psihologa me je navdihovala antipsihiatrija – še danes me. Rodila se je kot družbeno gibanje, ki ga izvrstno ponazarja kultni film Let nad kukavičjim gnezdom (Miloš Forman, 1975).
Antipsihiatrija je gibanje, znotraj katerega je nastalo več eksperimentov, ki so še danes pomembni za naše razumevaje normalnosti človeških bitij. Predstavljam enega.
Belgijski psihoanalitik Paul Verhaeghe razlaga v svoji knjigi z naslovom O normalnosti in drugih motnjah (On Being Normal and other Disorders, 2008, str. 21) klasični eksperiment (Temerlin, 1968), ki postavi pod vprašaj ne le vsakdanje razumevanje besede normalnost, temveč tudi njeno strokovno razumevanje.
Ameriški psiholog Maurice Temerlin prosi igralca, naj igra normalno osebo, opravi z njim intervju, predstavi zgodovino njegovega 'primera', nato pa zvočni posnetek predstavi strokovnjakom naše stroke: petindvajsetim psihiatrom, petindvajsetim psihologom in petinštiridesetim študentom psihologije. Preden poslušajo kaseto, jim zelo cenjeni kolega pove, da je 'pacient zaradi svoje subtilnosti sicer videti nevrotičen, v resnici pa je popolnoma psihotičen'.
Rezultat: petnajst psihiatrov diagnosticira psihozo in deset nevrozo; sedem psihologov ga ima za psihotičnega, petnajst za nevrotičnega in trije za zdravega; med študenti ga pet diagnosticira kot psihotičnega, petintrideset kot nevrotičnega, pet pa jih ugotovi, da je človek priseben.
Razhajanja med strokovnjaki so torej popolna. Ne morejo se poenotiti, ali je človek normalen ali ne, čeprav se obnaša normalno, sledeč navodilu, naj se tako vede.
Kaj torej vidimo in razlagamo, kar vidimo, vse to očitno ni odvisno izključno od nas, naših oči in našega ega, znanja, temveč je odvisno tudi od številnih drugih dejavnikov, med katerimi imata posebno mesto sugestija in mnenje avtoritete. Če slednja reče, da nekdo ni normalen, je verjetno, da mu bodo prikimali celo strokovnjaki in se strinjali z njim.
Potem so posnetek predvajali drugim strokovnjakom, vendar brez dodatnega strokovnega mnenja avtoritete. Od enaindvajsetih poskusnih oseb jih je devet ugotovilo, da je moški nevrotičen, ducat njih pa ga je razglasilo za normalnega.
Dobro in koristno je torej še enkrat temeljito premisliti, kaj je normalno.
Ali kot pravi Verhaeghe: Rezultati (eksperimentov, op. cit.) so osupljivi: ne glede na dolžino intervjujev (strokovnjaki, op. cit.) večino diagnoz postavijo v prvih treh minutah, pri tem pa uporabijo manj kot polovico kliničnih podatkov, strinjanje med različnimi diagnostiki pa je depresivno nizko (str. 24).
Kako depresivno je šele, ko postavljajo diagnoze ljudje drug drugemu.
