Dušan Rutar
Ljudje velikokrat uporabijo besedo komunikacija. Mislijo sicer na komuniciranje, ki pa ga prevečkrat razumejo ozko in tehnično kot sporočanje ali izmenjavanje informacij. V tem prispevku zato na kratko opišem, kaj (še) pomeni komuniciranje med ljudmi. Ko govorimo o komuniciranju, na primer v družinah, v resnici ne mislimo samo na prenašanje sporočil med družinskimi člani, na medsebojno informiranje ali sporazumevanje. Mislimo predvsem na to, kako se družina oblikuje, preoblikuje, vzdržuje. Mislimo na interakcije med družinskimi člani, mislimo na odnose, na to, kar preberemo v uvodu v izvrstno knjigo z naslovom The Routledge handbook of family communication (Anita L. Vangelist (ured.), Routledge, 2022): Ko družinski člani komunicirajo, ustvarjajo/uprizarjajo svoje odnose. S komuniciranjem družinski člani ustvarjajo miselne modele družinskega življenja, ki vztrajajo skozi čas in se prenašajo iz generacije v generacijo.
Komuniciranje torej pomeni vzpostavljanje odnosov, pomeni interakcije in pomeni ustvarjanje miselnih modelov ali mentalnih reprezentacij realnosti. Ljudje ne komunicirajo, kot komunicirajo stroji ali naprave, na primer tale pametni telefon, ki leži na mizi poleg mene, s sateliti na robu vesolja.
Družine nastajajo in se oblikujejo skozi medsebojne odnose, interakcije. Otroci so tako v družinah že od zgodnjih let učijo ne le komunicirati – učijo se odnosov. Zgodnje interakcije so podlaga za kasnejše odnose in vedenje. Komuniciranje zato ni le prenašanje sporočil, ni zgolj govorjenje in ni sporazumevanje. Je mnogo več: so interakcije, so odnosi, kot rečeno. Govorimo o komunikacijskem vedenju (communication behaviors), ne le o komunikaciji.
Skozi odnose se otroci učijo, kaj lahko pričakujejo od odraslih, naučijo se, kateri odnosi so zaželeni in kateri niso, kateri so mogoči in kateri niso. Naučijo se vesti na določene načine, naučijo se, kaj pomenijo družinski odnosi, kako komunicirati in kako ne, kako govoriti, na primer o sebi, kako se sporazumevati.
Načini komuniciranja so obenem načini, kako se družinski člani vedejo drug do drugega. Ko jih prepoznamo, lahko povemo, kako kakovostni so družinski odnosi, ne le, kako kakovostno je komuniciranje med njimi. Na primer. Ko so člani družine v stiski, izražajo več negativnosti, več neprimernega in neracionalnega vedenja, kar vpliva negativno na celotno družino. Noben član družine ni izvzet, vsakdo je na svoj način prizadet.
Negativni afekti, negativni občutki, negativna čustva in negativne misli napovedujejo razkrajanje družinskih vezi, odtujevanje in končno razpad družine, če vztrajajo in se dlje časa ponavljajo, če jih družinski člani ne znajo ali nočejo spremeniti.
Še en primer. Kakovost odnosov med staršema pomembno vpliva na to, kako se otroci učijo reševati življenjske probleme, s katerimi se soočajo, kako uspešni so pri tem. Na to vpliva tudi način, kako starši posredno in komaj opazijo sporočajo otrokom, kako se vedejo do njih, ne da bi se lastnega vedenja zavedali v polni meri.
Torej ni dovolj reči, naj se ljudje naučijo primernejšega komuniciranja, na primer nenasilnega, kajti naučiti se morajo spreminjati odnose, kar pa je silno zahtevna naloga.
Zahtevna je, ker se otroci učijo komunikacijskega vedenja od zibelke naprej. Kasneje v življenju zelo težko spreminjajo tako naučeno vedenje in težko spreminjajo mentalne ali miselne modele sveta, ki so se jih naučili. To sicer ne pomeni, da spremembe niso mogoče, le preveč naivni ne smemo biti, češ da se vse skupaj rešuje in spreminja s pomočjo drugačnih oblik komuniciranja, ki se jih je mogoče naučiti iz kakega priročnika.
Komuniciranje torej ustvarja in vzdržuje kompleksne družinske sisteme, ki jih ni lahko spreminjati. Ustvarja in krepi odnose, interakcije. Razumevanje družin zahteva razumevanje odnosov, ki obstajajo med številnimi dejavniki: (a) različnimi razvojnimi stopnjami družinskega življenja, (b) različnimi oblikami ali strukturami družin, (c) posamezniki, ki tvorijo družino, (d) komunikacijskimi procesi, ki potekajo med družinskimi člani, in (e) aktualnimi problemi in skrbmi, ki vplivajo na družinske odnose (prav tam, str. 2–3).
Prihodnjič spregovorim o teoriji navezanosti in teoriji soodvisnosti, da bi bolje razumeli, kako člani družine vzpostavljajo in ohranjajo odnose.
