Dušan Rutar
Dalajlama je nekoč rekel: Moja vera je prijaznost.
Starši, učitelji, vzgojitelji včasih rečejo, da je ponavljanje mati modrosti. Reči hočejo, da terja učenje ponavljanje. Do določene mere imajo prav, le da je dobro povedati zgodbo o spominu, ponavljanju in učenju v celoti. Kognitivni znanstveniki nam povedo, da smo ljudje po naravi radovedni. To potrjujejo tudi evolucijski psihologi in biologi. Vse lepo in prav. Smo radovedni in se radi učimo. Le da to ni vselej čisto res.
Če smo po naravi radovedni, ali to pomeni, da se tudi želimo učiti? Spontani odgovor bi bil pritrdilen.
Recimo, da smo ljudje res bitja, ki se želijo učiti. Kaj to pomeni? Pomeni več zadev.
Prvič. Učenje pomeni spreminjanje. Pomeni usvajanje novega. A zakaj potem nekateri ljudje pravijo, da se ne mislijo spreminjati? Zakaj nekateri drugi rečejo, da jih novosti ne zanimajo? In zakaj se mnogi ljudje upirajo novostim, ko se pojavijo?
Drugič. Učenje je zahtevno. Terja razmišljanje, veliko razmišljanja in prizadevanja. Učenje namreč ne pomeni zgolj zapomniti si nekaj; ponavljanje je premalo. Pomeni razumeti, kar pa ni isto. In kar je zahtevno, se nam včasih upira. Ni res, da za učenje vselej najdemo motivacijo in da se vsi ljudje vse življenje učijo, ker se želijo učiti. To je zgolj mit.
Tretjič. Ljudje po naravi nismo dobri misleci. Ameriški profesor psihologije Daniel T. Willingham tako v svoji knjigi z naslovom Zakaj učencem šola ni všeč? zapiše: ljudje se izogibajo razmišljanju, razen če so kognitivni pogoji zanj pravi.
Kadar kognitivni pogoji niso pravi, ne bo čisto nič pomagalo, če starši tisočkrat rečejo učencu, naj se gre učit. Nobeno priganjanje ne pomaga. Pomagajo le ustrezni kognitivni pogoji, za katere smo kot starši ali učitelji poskrbeli ali pa tudi nismo. In kateri so?
Prvič. Pomembna je vsebina. Dejstvo je, da nas nekatere vsebine zanimajo, druge pač ne. Lahko se trudimo, da bi nas zanimale, a nas morda še vedno ne zanimajo.
Drugič. Ljudje se raje učimo takrat, ko vnaprej presodimo, da se bo naše miselno delo poplačalo, da bomo tako ali drugače zanj nagrajeni. Če je učenje za nas preveč zahtevno, se bomo nehali učiti; enako velja, če je zahtevno premalo. In dobre ocene niso najboljša možna nagrada; obstajajo boljše.
Tretjič. Obstaja mit, da pomeni več učenja tudi boljše učenje, da se torej učenci več naučijo, če preživijo za knjigami in zvezki več časa. Ko se učenci spopadajo s snovjo, jim zato pogosto rečejo, naj se preprosto »bolj pridno učijo«. Rečejo tudi, naj se učijo več. Ne pomaga, kajti snov je morda prezahtevna, morda jih ne zanima ali pa se preprosto ne znajo učiti, ker jih ni nihče naučil.
Še pomembnejši od kognitivnih pogojev za učenje so čustveni odnosi med starši in otroki. Otroci, ki so varno navezani na svoje matere, so v primerjavi z negotovo navezanimi otroki ponavadi naklonjeni vrstnikom že pri treh letih, obenem pa izražajo tudi veliko empatičnega in prosocialnega vedenja že v vrtcu. Spoznanje je pomembno, ker govori o varni navezanosti, ki pomeni, da se otrok počuti varnega, to pa je za socialni in čustveni razvoj zelo pomembno.
Pomembno je za razvijanje toplih in varnih medsebojnih odnosov, ki krepijo medsebojno zaupanje in otrokovo zaupanje v lastno vrednost.
Zaupanje v lastno vrednost in lastne sposobnosti, tudi za učenje, samozavest in samospoštovanje krepijo tudi pogovori med otroki in starši. Namesto priganjanja otrok in namesto avtoritativnega vztrajanja, kaj vse mora otrok narediti, zato predlagam pogovarjanje – zlasti o lastnih občutkih in čustvih, o strahovih, tesnobi in negotovosti, o doživljanju in razumevanju lastne vrednosti.
Starši, ki se pogovarjajo o čustvih s svojimi otroki na konstruktivne načine, krepijo njihove zmožnosti za empatijo, sočutje, tudi do sebe, pa tudi njihovo samozavest in občutenje lastne vrednosti.
Taki otroci odraščajo v okolju, v katerem je učenje videti bolj smiselno in ima več pomena kot v okolju, kjer je otrok pogosto negotov, pod stresom, prestrašen in živi z občutkom, da ga nihče ne razume, da se z njim nihče ne pogovarja.
