Dušan Rutar
Danes je povsod okoli nas slogan, da je dobro, če vsak človek dela, kar ga osrečuje. A če bi vprašali mojega starega očeta, ali je delal, kar ga osrečuje, bi nas čudno gledal in odgovoril, da je bilo takrat pomembno delati na polju, biti kreposten, pošten in prijazen do drugih ljudi, držati se besede. Nihče ni mislil, da bi moral biti še srečen. Ali to pomeni, da ni bil srečen? Nikakor ne, le razmišljal ni o tem, da bi moral biti. Danes je bistveno drugače. Na prvem mestu, v ospredju je posameznik, ki je nekaj posebnega in se trudi biti srečen, ker verjame, da je treba biti srečen. Na voljo ima skoraj neomejeno priložnosti, med katerimi naj bi svobodno izbiral. Zdi se, da je to napredek, ki bi ga moj stari ata zavidal današnji mladini.
Ali pa bi nekaj rekel. Na primer tole.
V življenju se včasih zgodi, da nas nenadoma nekaj trešči po glavi, da se nam zamajejo tla pod nogami. Stemni se nam pred očmi in dobimo občutek, da bomo izgubili ravnotežje ter se zvrnili po tleh. Kaj se zgodi?
Zgodi se nam zrušenje; zrušijo se pričakovanja, ki jih imamo do življenja; ugotovimo, da ima predvsem življenje pričakovanja do nas. Morda dolgo verjamemo, kaj vse bi morali v življenju dobiti, kaj bi nam morala družba ali država dati, potem pa je nenadoma jasno, da so naša pričakovanja preprosto previsoka in nerealna.
Zapisano pa ne velja le za nekatere posameznike. Ameriška psihologinja Jean Twenge dokazuje v knjigi z naslovom Generation Me (2014), da velja kar za celotno generacijo.
Današnji mladi ljudje so samozavestni, asertivni – in bolj mizerni kot njihovi starši; ne vsi, kajpak, a tredni so izraziti. Starši jim pripovedujejo, kako posebni in specialni so, medtem ko sami ugotavljajo, da to največkrat preprosto ni res. Ljudje smo namreč v glavnem, v veliki večini zgolj povprečni.
Vsak posameznik naj bi imel kljub tej statistični ugotovitvi dovolj možnosti, da uspe in nekam pripleza. In ker je vsakdo poseben, naj bi se potrudil, da tudi zares uspe. Da postane, kar želi postati. Današnja mladina ne razmišlja, kot je razmišljala generacija njihovih staršev. Zanjo je prihodnost lepa, svetla in polna priložnosti za uspeh.
Potem napoči čas za hladen tuš.
Današnji svet je tak, da celo brez vojne v Ukrajini, brez pandemije koronavirusa, brez recesije, visoke inflacije in brez podnebnih sprememb življenje ni tako rožnato, kot se zdi, da je.
Bilo naj bi takole: Ni pomembno, kaj o meni mislijo drugi ljudje, zares pomembno je, da osrečujem sebe, se trudim, imam močno voljo in skušam uspeti. Pomemben sem jaz, pomembno je, da v življenju uspem, da sem srečen.
Le da je svet v resnici precej drugačen. Raziskave dokazujejo, da obstaja tudi temna stran življenja sodobnih generacij in kulta individualizma, močne volje in trdega dela.
Temna stran je kultura narcizma.
V njej živijo ljudje, ki mislijo, da so lepši, pametnejši in uspešnejši od drugih ljudi – le da niso. Tako verjamejo, v resnici pa niso nič drugačni. Njihov ego je napihnjen, njihova prepričanja, kdo so, so napihnjena in pretirana.
Jean Twenge zato pravilno ugotavlja: Narcizem je temna stran usmerjenosti in pozornosti nase, pogosto jo zamenjujejo s samospoštovanjem. A samospoštovanje temelji na trdnih odnosih z drugimi ljudmi, medtem ko temelji narcizem na prepričanju, da je človek nekaj posebnega in da je pomembnejši od drugih ljudi (str. 97).
Ko starši pripovedujejo, kako zelo poseben je njihov otrok, je dobro biti kritičen do njihovega pripovedovanja, kajti bolj verjetno je, da si želijo, da bi bil nekaj posebnega. In otrok, ko pride na ta svet, nima nobene želje, da bi bil nekaj posebnega. Predvsem si želi, da bi ga imeli radi.
Srečen je, kdor globoko čuti, da ga imajo drugi ljudje zares radi.
