Dušan Rutar
Dalajlama Tenzin Gyatso: Ideal je, da se posameznik razvije do točke, ko ga učenost ne popelje predaleč v intelektualizem, dobrota pa ga ne popelje predaleč v to, da se samo počuti dobro brez osnove ali vsebine. Pravimo, da je znanje nevtralno, pravimo pa tudi, da ljudje potrebujejo nekaj, kar uravnovesi komponento znanja. Kaj je to? Ideja dobrega. Naj čisto na začetku izpostavim sedaj že klasično psihološko študijo o altruizmu, blagostanju (well-being) in dobrih dejanjih. Ljudje, ki pogosteje uresničujejo vrednote skrbi za drugega, pomoči drugim in sočutja, poročajo o večjem občutenju blagostanja.[1]
Tako vedenje pa ne poraja le občutkov blagostanja, temveč tudi občutke, da ima življenje smisel, pomen in vrednost. Občutenje eksistencialnega blagostanja zajema vse to. Zajema tudi dobre medsebojne odnose.
Besedna zveza dobri medsebojni odnosi vsebuje besedo dobri. Sklepati smemo, da obstajajo medsebojni odnosi, ki so dobri, in odnosi, ki niso taki. Besedo dobro lahko razumemo, če premislimo, kaj je dobro, kaj beseda dobro pomeni. Premisliti tudi želimo, ker smo zainteresirani za dobro.
Besedo dobro bom razumel kot nujni sestavni del medsebojnih odnosov. Če želimo dobre medsebojne odnose, moramo vedno znova nekaj narediti, saj odnos ne nastaja sam od sebe in propada, če zanj ne skrbimo z dobrimi dejanji.
Beseda skrb je zelo pomembna, saj pomeni, da oseba nekaj dela. Pri tem je odločilno občutenje tega, kar imenujemo eksistencialno blagostanje (existential well-being). Ne zajema le dobrega počutja in veselega razpoloženja ter pomeni mnogo več kot dobro življenje – na primer v miru in udobju. Pomeni višjo raven zavedanja o pomenu življenja, ne le svojega. Pomeni višjo raven zavedanja o življenja vsakega živega bitja.
Obstajajo torej dobra dejanja. Prav tako obstajajo dejanja, ki niso dobra. Slednja ne morejo prispevati k dobrim medsebojnim odnosom. Ker niso dobra, preprečujejo dobre medsebojne odnose ali pa jih kvarijo in spreminjajo v slabe – na primer v neprijetne, neprijazne, strupene, toksične, o čemer sem že pisal.
Kaj je torej dobro dejanje? Ker želimo dobre medsebojne odnose, dvomim, da želi razumen človek slabe medsebojne odnose, čeprav je tudi to mogoče, želimo dobra dejanja.
Ko govorimo o dobrih dejanjih, želimo, da drugi ljudje naredijo kaj takega, kot so dobra dejanja. Na primer v povezavi, v odnosu z nami. Isto velja kajpak za nas. Drugi ljudje želijo od nas dobrih dejanj. Imajo interes za dobre medsebojne odnose – ne le za stike ali odnose, temveč predvsem za dobre odnose.
Sedaj pa k definiciji dobrih dejanj. O njih vemo dovolj in imamo dovolj izkušenj, da jo lahko podamo
Dobro dejanje ima tri značilnosti.
Prvič. Odrešitev. Ko storimo dobro dejanje, je drugi človek, ki ga je deležen, takoj odrešen. Prijetno se počuti, ni več pod stresom, če je pred dejanjem slučajno bil. Dobro dejanje ga vsaj začasno odreši trpljenja in ga nekaj časa varuje pred njim, saj se ga spominja in si želi, da bi se ponovilo.
Drugič. Dobro dejanje je krepostno, zato vpliva na drugega človeka tako, da krepi, podpira in spodbuja njegovo krepostno delovanje. Deluje kot zgled, ki naj bi mu drugi človek sledil, in potrjuje, da so krepostna dejanja mogoča.
Tretjič. Krepostno dobro dejanje omogoča in krepi notranji duševni mir. Človek, ki je deležen dobrega dejanja, se pomiri, je potrjen v svoji eksistenci in okrepljen, da še sam naredi dobro dejanje.
Vidimo, da so nekatere zadeve medsebojno neločljivo povezane: dobra dejanja, dobri odnosi, notranji mir, odrešitev, krepost. Dobra dejanja torej neposredno krepijo drugega človeka in ga spodbujajo k dobrim dejanjem, to pa je najboljši pogoj ali temelj za dobre medsebojne odnose.
Vsak človek ima po naravi potenciale za dobra dejanja in dobre medsebojne odnose. Toda naravni potenciali so šibki in premalo razviti, zato jih moramo krepiti in se učiti dobrih dejanj, kajti nasprotno jih v najboljšem primeru zmoremo le do najbližjih, do drugih ljudi pa ne – do njih lahko čutimo celo sovraštvo ali pa nam vsaj niso všeč in nam gredo na živce. In človek včasih ne zmore dobrih dejanj niti do samega sebe, kaj šele do drugih ljudi.
Prav v orisani perspektivi je pomembo sočutje – do sebe, do drugih ljudi in do vseh čutečih živih bitij. Tudi zanj smo naravno zmožni, vendar se ga moramo učiti krepiti.
Tako učenje je zelo pomembno, kajti sočutje je naravnanost k drugemu živemu bitju, ki je onkraj 'žalosti' in napolnjuje naša srca z željo pomagati tistim, ki trpijo. Sočutje nas zato po definiciji spodbuja k dobrim dejanjem, posledično pa k dobrim medsebojnim odnosom, saj preprečuje trpljenje ali pa ga vsaj zmanjšuje.
[1] Juan Xi; Matthew Lee; William LeSuer; Peter Barr; Katherine Newton; Margaret Poloma (2016). Altruism and Existential Well-Being. Applied Research in Quality of Life, 12(1), str. 67–88. doi:10.1007/s11482-016-9453-z
