Dušan Rutar
Starši me vedno znova prosijo za nasvet, kaj storiti, ker njihovi najstniki preživijo veliko časa v svojih sobah, ne pridejo ven in so prilepljeni na zaslone. Pravijo, da ne pomaga nobeno prigovarjanje, da so mladi pogosto gluhi za njihove nasvete, kaj naj storijo, da ne bodo tako sami, tako asocialni. Otroci jim odgovarjajo, da nikakor niso sami, da je njihovo socialno življenje na vrhuncu, da imajo veliko prijateljev, s katerimi nenehno komunicirajo, in da so tudi sicer čisto v redu. Odgovarjam jim, da dobrega nasveta nimam, da je socialno življenje mladih po njihovih besedah očitno zadovoljujoče, da torej nasveti niti niso potrebni, imam pa na voljo preprosto vprašanje, za katerega vem, da je v resnici zelo zahtevno, obenem pa je tudi uporabno, da ne rečem koristno.
Izhaja iz elementarnega, osnovnega psihološkega spoznanja o človekovi naravi. Kaj imajo (mladi) ljudje na voljo, če odštejemo zaslone in varne sobice, v katerih se dobro počutijo? Kaj je tisto, kar potrebuje vsak človek za ustvarjalno, sočutno in srečno življenje, za dobro življenje, kot bi rekel Aristotel? So to res zasloni, neskončne količine fotk, videov in drugih vsebin, ki jih je mogoče v nedogled konzumirati, obenem pa še komunicirati?
Tudi brez analitičnega razmišljanja o dejavnikih, ki vplivajo na današnje življenje ljudi, zlasti mladostnikov, lahko sorazmerno hitro, zaupajoč zdravemu razumu, ugotovimo, da je preživljanje časa v simuliranih digitalnih okoljih zadušljivo, kognitivno nezanimivo in prej ali slej dolgočasno. To sicer še ne pomeni, da je življenje zunaj njih kaj boljše, zakaj bi sicer hoteli preživeti toliko časa vsak dan na medmrežju, pomeni pa, da smo ljudje kot simbolna bitja očitno narejeni za to, da potrebujemo empirične prostore, v katerih se srečujemo drug z drugim v živo, ne prek zaslonov, in smo ustvarjalni.
Zatrjevanje, da je življenje pred zasloni v digitalnih okoljih socialno, čustveno in kognitivno zadovoljujoče, je zato navzkriž s spoznanji o človekovi naravi. Kaj se dogaja?
Zelo dobro poznamo dejavnike, zaradi katerih nastajajo depresivni simptomi, zaskrbljenost, negativni občutki do življenja, poškodovanje sebe in tako imenovana slaba samopodoba. Kakovost tega, kar imamo lahko ljudje med seboj, je najmočnejši zaščitni dejavnik pred naštetimi težavami. Človek, ki je sam v sobici, prilepljen na zaslone, na katerih naj bi se magično pojavilo nekaj, zaradi česar simptomi ne bodo nastajali in se ne bodo krepili, je žalostna podoba časa, v katerem živimo, časa, ki ga vse močneje zaznamujeta kult individualizma in narcistična kultura.
Oboje je pomembno, kajti ljudje imamo kot posamezniki individualne lastnosti in značilnosti, imamo pa tudi socialne in družbene. Slednje niso določene s prvimi, kar pomeni, preprosto rečeno, da moja identiteta ni odvisna samo od tega, kaj mislim, da sem; odvisna je tudi od tega, kaj drugi mislijo o meni.
Zapisano lahko razumemo tudi na nekoliko zahtevnejši način: ontološki individualizem je zavezan trditvi, da so posamezni ljudje končni, ultimativni konstitutivni elementi družbenega sveta, v katerem živijo. Trditev je napačna. Zakaj?
Socialne in družbene lastnosti in značilnosti skupnega življenja so res take, da nanje vplivajo posamezniki in to, kar imajo med seboj, toda individualne lastnosti ljudi ne izčrpajo in ne pojasnijo skupnega življenja. Po domače: da bi pojasnili vedenje in delovanje ljudi, moramo pogosto dobiti vpogled tudi v kontekste tako imenovanih neindividualističnih dejavnikov. Še drugače rečeno: ljudje nismo samo posamezniki s sposobnostmi in z lastnostmi ali značilnosti, temveč imamo tudi od sebe neodvisne lastnosti družbenih entitet.
Če torej mislimo vedenje ljudi strogo individualistično, kar pomeni, da ga skušamo pojasniti z lastnostmi posameznikov, bo naše pojasnjevanje revno in ne bo pojasnilo prav dosti.
Zatrjevanje, da sem v redu, ker imam na voljo socialne medije, da je moje socialno življenje zadovoljujoče in izpolnjujoče, je simptom časa in ljudi v njem, ki sami v svojih sobicah sporočajo svetu, da je vse v najlepšem redu, medtem pa se socialno in družbeno življenje objektivno razvija nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti. Ne po naključju, kajpak.
