Dušan Rutar
Filozof Peter Singer priobči leta 1972 odmevno razmišljanje o morali vsakdanjih ljudi, o vsakdanji morali. Njegovo razmišljanje je tako radikalno in tako dobro, da velja o njem po vseh teh letih temeljito razmisliti še enkrat. Filozof namreč dokazuje, da je naše spontano moralno prepričanje o lastni moralnosti, etičnosti, odgovornosti in odnosih do sebe, drugih in sveta – v temelju problematično, da ne rečem povsem zgrešeno. Kako filozof dokaže to za nas tako bolečo trditev? Da bi živel človek moralno sprejemljivo in celo etično, pravi filozof, se je dobro najprej poučiti o neki pomembni razliki. To je razlika med tem, kar v življenju počnemo zato, ker moramo, ker nam to nalaga zakon, in tem, česar nam ni treba delati, pa to vseeno delamo, ker se zavežemo, da bomo počeli, ker obljubimo, damo besedo etc. Imamo torej dolžnosti. Čisto vsak človek na tem svetu jih ima. Ko se na primer staršema rodi otrok, sta preprosto dolžna skrbeti zanj, sicer gresta lahko v zapor, ker ju prej ali slej obišče socialna služba, če zanemarjata svoje dolžnosti do otroka.
Obstaja pa še vedenje ali delovanje ljudi, ki ni nujno, ni obvezno, ne nalaga ga noben zakon. In če se človek ne vede na tak način, ga ne obišče socialna služba, ne gre v zapor, ne zgodi se mu nič hudega. Tako vedenje je vezano na moralna in etična pravila, na principe, ki se jih lahko držimo ali pa se jih tudi ne, ne da bi pri tem tvegali resne posledice za svoje blagostanje.
Tu pa že nastopi prva težava, pravi filozof.
Človek, ki ima dobrine, ima denar in premoženje, morda misli, da mu ni treba dati od tega ničesar drugim ljudem. Da torej ni dolžan biti solidaren z ljudmi, ki nimajo toliko dobrin, denarja ali premoženja, ki morda stradajo, ker nimajo niti za hrano, ker nimajo denarja, da bi skrbeli za lastne otroke, ker skrb zanje pač stane.
Človek, ki ima premoženje in denar in vse drugo, si reče, da je vse skupaj zaslužil, prigaral s svojimi rokami, da mu ni treba dajati še drugim. Reče si, da naj drugi pač poskrbijo zase, kot je sam poskrbel za sebe. In ima mirno vest, ponoči pa sladko spi.
Ali pa je nima in ne spi sladko. Zakaj ne?
Odgovor zasnuje tole vprašanje. Ali bi moral človek skrbeti za druge ljudi tudi onkraj zakonsko predpisanih dolžnosti, ki so zapisane na kakem papirju in potrjene v parlamentu?
Singer pravi, da bi moral. Ni sicer prvi filozof, ki to trdi, a trenutno to ni zelo pomembno. A zakaj bi moral, od kod se je nenadoma vzela ta dolžnost?
Ljudje praviloma ne čutijo nobenega problema, če trošijo lastni denar za obleke in avtomobile in večerje in vse drugo. Zakaj bi morali čutiti stisko ali zakaj bi morali biti vznemirjeni, če pri tem ne pomislijo na lačne otroke v Somaliji, za katere niso darovali niti centa, zapravili pa so veliko evrov za zgoraj našteto?
V tem trenutku že lahko rečemo, da živimo v obdobju, v katerem se morda prebuja zavest večjega števila ljudi, ki se zavedajo, da ima Singer na koncu dneva vendarle prav. Kultura potrošništva in kultura nenehnega kopičenja dobrin, tudi nepotrebnih in celo nesmiselnih, je taka, da imajo nekateri ljudje dejansko ogromno dobrin in premoženja in denarja. Prebuja se torej zavest, da bi bilo morda dobro, če bi organizirali življenje na drugačen način, tako, da bi imeli nekoliko manj vsega tega, drugi ljudje, ki so tako rekoč brez vsega, pa bi imeli dobrin in premoženja vsaj čisto malo več kot v tem trenutku. Da bi torej eni trošili nekoliko manj, drugi pa nekoliko več. Bi bilo to sprejemljivo?
Če ljudje trošijo veliko, ker pač lahko, saj imajo veliko denarja, ne darujejo pa od svojega premoženja ali celo bogastva drugim ljudem, ki nimajo ničesar in trpijo pomanjkanje, je to moralno sporno oziroma je nemoralno, ugotovi filozof. Ali je to res?
Razmišljajmo takole. Če ugotovim, da obstaja trpljenje, da nekdo trpi, na primer v moji bližini, jaz pa mu lahko pomagam, da skupaj zmanjšava njegovo trpljenje, potem je moja dolžnost, da to tudi storim. To je moralna dolžnost, je etična dolžnost, ki jo imenujemo skrb za drugega. Če te dolžnosti ne sprejmem, če nisem sočuten do drugega, ki trpi, sem padel na moralnem izpitu. Nisem storil ničesar, da bi zmanjšal trpljenje, ki je vselej iz reda zla, da bi torej zmanjšal zlo. Ker tega nisem naredil, sem vseeno nekaj naredil – moje nedejanje je slabo. Nekaj je bilo v moji moči, nekaj bi lahko storil, a sem se odločil, da ne storim ničesar. Taka odločitev je slaba, pravi Singer.
V najboljšem primeru ne zmanjšuje zla na tem svetu, ne zmanjšuje trpljenja, v najslabšem pa ga celo povečuje in krepi.
Vprašanje za vsakega človeka je torej tole. Koliko od tega, kar imate, ste pripravljeni darovati, da bi se zmanjšalo trpljenje tega sveta?
