Dušan Rutar
Drugi človek se lahko počuti močnejšega po pogovoru z nami. Ali pa šibkejšega, če je pogovor ali način komuniciranja med nami tak, da se med nas in v vsakega od nas naseli nezaupanje zaradi razkazovanja mišic. Komuniciramo namreč tudi tako, da bolj ali manj odkrito drugemu človeku sporočamo, da smo močnejši od njega, da smo pametnejši, da več vemo, da imamo moč, ki je sam domnevno nima. Lahko mu sporočamo, da mu ne zaupamo, da ga imamo za šibkejšega, za manj spretnega, kot smo sami, da ga ne maramo, da nam ni všeč, da je manj vreden od nas. Obstaja torej komuniciranje, ki ne vzbuja, ne ustvarja medsebojnega zaupanja, ne temelji na njem, temveč vzbuja tesnobo, občutke manjvrednosti in nezaupanja. To spoznanje je pomembno, kajti brez medsebojnega zaupanja ni odkrivanja, ni odprtosti, ni iskrenosti. Je le bolj ali manj spretna tekmovalna igra, v kateri skušamo priti do nekakšne prevlade, zmage nad drugim človekom, ki je bolj naš tekmec kakor enakovredni in spoštovanja vredni sogovorec.
Še nerojeni otrok čuti v maternici popolno zaupanje, da ga mati ščiti, varuje pred zunanjim svetom. Da torej ni sam, da je tam še nekdo, drugi, ki mu lahko zaupa. Resnično, obstajajo temeljni občutki zaupanja v drugega, ki so izjemno pomembni za čisto vsakega človeka, za medsebojno komuniciranje in za medsebojne odnose – segajo pa daleč nazaj v čas, ko se otrok še rodil ni.
Poslušanje in sočutje sta temeljni koordinati vsakega dobrega komuniciranja ali pogovarjanja. Zapisano ne velja za naprave, umetno inteligenco ali stroje, saj ti ne premorejo sočutja, poslušajo pa nas tudi ne, saj nas kvečjemu zaznavajo in morda še prepoznavajo z vgrajenimi senzorji.
Medsebojno komuniciranje naj bi torej temeljilo na medsebojnem zaupanju. Ne le na zaupanju enega človeka v drugega, temveč na medsebojnem, vzajemnem zaupanju: jaz zaupam tebi, ti zaupaš meni. Brez takega zaupanja ne moremo govoriti o dobrem, zdravem komuniciranju, ki nas hrani in nahrani, da se po pogovoru in že med njim počutimo močnejše, bolj zdrave.
Brez medsebojnega zaupanja se po pogovoru ne čutimo bolj zdrave ali močnejše, temveč se počutimo bolj prazne, izpraznjene, celo utrujene. Po takem pogovoru se počutimo, kot bi nas nekdo pretepel. Resnično, beseda je lahko tudi konj.
Dobro, zdravo komuniciranje ni umetnost manipuliranja z drugim človekom ali z drugimi ljudmi. Ni rezultat preračunavanja, kako naj prelisičimo drugega človeka, kako naj ga zavrtimo, da nas bo poslušal, da nas bo ubogal, da se bo strinjal z nami. Kot rečeno, dobro komuniciranje ni razkazovanje mentalnih, kognitivnih ali intelektualnih mišic pred drugim človekom, ni performans, ni predstava, ki naj naredi vtis na njega, da bo naš ego zadovoljen.
Za dobro komuniciranje je potrebna integriteta teh, ki komunicirajo. Potrebna je odkritost, ki ne dovoli in ne prenese sebičnosti. Dobro komuniciranje ne vzbuja pri človeku tesnobnega občutka in spraševanja, kaj drugi hoče od njega.
Komuniciranje je duhovna priložnost za človekovo odkritost, odpiranje duha in dobre, trajne medsebojne odnose, ki temeljijo na sočutju. Je za povezovanje, ne za odtujevanje in medsebojno oddaljevanje, je za integriteto, poštenost in iskrenost. Je za empatijo in sočutje.
Na koncu dneva se zato vprašamo. Ali smo s svojim komuniciranjem vzbudili pri sogovorcih zaupanje? Smo prispevali k povezovanju, k dobrim medsebojnim odnosom ali k razdiranju, odtujevanju in razhajanju, slabi volji, frustraciji, razočaranju in morda celo k vznemirjenju, razburjenju in jezi?
Ne gre torej le z prenašanje sporočil in informacij in znanja in podatkov in drugega. Komuniciranje, ki zasluži svoje ime, je delovanje, pomeni, da nekaj delamo, da nekaj naredimo, da je tam drugi človek, do katerega smo dolžni biti spoštljivi, saj nanj vplivamo. Brez njega namreč ne moremo komunicirati.
Lahko s seboj, toda dvomim, da hoče človek odbiti vse druge ljudi od sebe, da bi v miru komuniciral sam s seboj.
