Dušan Rutar
Mlada ženska napiše pismo, v katerem spregovori o svojem odnosu z mamo. Verjetno sama še vedno zelo idealiziram vse skupaj, vendar vidim, da sem še vedno izredno navezana na svojo mami. Čeprav je človek več obrazov, je obenem še vedno moja mama, edina in neponovljiva. Kljub temu da nisva govorile že nekaj let, se je občutek navezanosti in povezanosti spet pojavil in je tak, kot je vedno bil. Vidim jo malo drugače sedaj kot pa pred leti, a občutki, ki se sprožajo ob druženju, so enaki, kot so vedno bili. Navidezno varno zavetje, čutim, da jo moram zagovarjati, žal mi je, ker ji ne morem pomagati iz življenjske situacije, v kateri je, vse bi dala zanjo, samo, da bi bila dobra z menoj, da mi ne bi poskušala škodovati ali me zaničevati. Tega ne vem, saj trenutno je dobra z menoj, kaj pa lahko prinese čas in spomini na našo skupno zgodovino, je pa nekaj povsem drugega. Nočem več vabil v njeno brezno. Želim si, da tudi ona postane boljša in s tem pomaga tudi meni, s tem, da dopusti, da sem in da me ima rada brez obsojanja in zaničevanja. Ne razumem pa povsem, zakaj se mi še vedno ob njej pojavi občutek, da bom nekaj zamudila, če grem svojo pot v vsakdanu, da moram biti vedno na voljo, da ne smem kam daleč stran sama, saj se ji lahko kaj zgodi, nad čemer sama ne bom imela nadzora. (vsi strahovi, katere imam že od otroštva). Vse bom naredila, vse bom dala, vsemu sem se pripravljena odpovedati, ne bom se niti premaknila z mesta, samo da bo vse v redu. Popolnoma podrejena in ubogljiva bom, samo me ne zapustiti. Pismo je izraz številnih niti, ki povezujejo hčerko in mamo. Nekatere so dobre in hranljive, druge so strupene in nevarne. Govori tudi o breznu.
Vemo, da ni lahko negovati odnosov, ki ne poškodujejo drugih ali nas samih. To je zahtevno delo, zato v izobraževanjih, na delavnicah, seminarjih, predavanjih, poudarjamo pomen učenja in negovanja dobrih medsebojnih odnosov, ne le komuniciranja. Ključni so namreč odnosi, kot je razvidno tudi iz pisma.
Razvidno je, da bi hčerka naredila vse za svojo mamo, da je ta ne bi zapustila. Tudi starši včasih rečejo, da bi naredili vse za svoje otroke. Ampak ali je res v redu, da reče hčerka: Vse bom naredila, vse bom dala, vsemu sem se pripravljena odpovedati, ne bom se niti premaknila z mesta, samo da bo vse v redu. Popolnoma podrejena in ubogljiva bom?
Ali ni zapisal Kahlil Gibran v svojem Preroku: Vaši otroci niso vaši otroci. So sinovi in hčere Življenja, ki hrepeni po sebi. Prihajajo skozi vas, vendar ne iz vas. In čeprav so z vami, vam ne pripadajo.
