Dušan Rutar
Dijaki so me poprosili, da bi se pogovarjali o nedavnem tragičnem dogajanju v Srbiji. Seveda sem z veseljem privolil. Najprej sem jih prosil, naj takih dogodkov ne skušajo razumeti, kot to po navadi delajo laiki in celo strokovnjaki, ko jih pokličejo v studio in jih prosijo, naj dogajanje komentirajo ali celo pojasnijo. Zakaj sem jih to prosil?
Prosil sem jih zato, ker so običajni laični in strokovni odzivi na take in podobne dogodke polni žargona in klišejev o nesposobnih družinah, v katerih rastejo razvajeni in zaščiteni otroci, o družinskem nasilju, pa o prav tako premalo sposobnih šolah, da bi vzgojile vzorne državljane, o strokovnjakih, ki bi morali zaznati elemente bližajočih se katastrof in preventivno ukrepati skladno s protokoli, ki so že zdavnaj narejeni, a jih le redko izvajajo. Iz takih odgovorov se tako navadno izcimi občutek, kako veliko je v zadnjem času nasilja v družbi, potem pa je le še droben korak do stereotipov in predsodkov. Na primer o domnevno prislovično nasilni srbski družbi, pa o Srbih, ki naj bi bili že od nekdaj nasilni. Če k vsemu dodamo še količino orožja, ki ga imajo ljudje po svojih domovih, se zdi, da je vse pojasnjeno. Le da ni.
Obstajajo drobci resnice v vsaki od naštetih razlag, vendar manjka nekaj ključnega.
Prav zato sem dijakom najprej predstavil, na kratko, seveda, in brez žargona, knjigo Stevena Pinkerja z naslovom The Better Angels of Our Nature: Why Violence Has Declined (Boljši angeli naše narave: Zakaj je nasilje upadlo). Ogledali smo si nekaj grafov, ki nesporno dokazujejo, kako se število nasilnih dejanj v modernih družbah z leti močno zmanjšuje; ne povsod enako, a trendi so nesporni.
Druga tema, ki sem jo predstavil, je prav tako povezana s številkami. Dijakom sem povedal, da živi v povprečju v družbah približno 1 % ljudi s psihopatskimi osebnostnimi značilnostmi. Mednje prištevamo: plitke čustvene odzive, pomanjkanje empatije in odsotnost sočutja, impulzivnost, nagnjenost k antisocialnemu vedenju. Poleg tega so psihopatski ljudje pogosto zelo inteligentni, izražajo površinski šarm, slabo presojajo, njihova zmožnost učenja iz izkušenj je slaba, so patološko egocentrični, niso zmožni ljubezni, po navadi ne obžalujejo svojih dejanj, ne poznajo sramu, so impulzivni, imajo grandiozen občutek lastne vrednosti, patološko lažejo in znajo zelo dobro manipulirati z drugimi ljudmi.
Zaradi naštetih lastnosti in zmožnosti je tipični opis psihopatskega človeka, ki ga po tragedijah podajo sosedi, vedno enak: prijazen človek, nekoliko bolj zaprt vase, izjemno inteligenten, prijazen v kontaktu, dober sogovorec, priden delavec, uspešen v šoli …
Dijakom razlagam o psihopatiji zato, da dobijo vsaj majhen vpogled v človekovo osebnost. Ni namreč kar vsak človek zmožen takega dejanja kot srbski najstnik – preprosto ni. In nikakor ne smemo biti naivni, da se kaj takega ne more zgoditi kjerkoli na tem svetu. Nič psihopatskega ni v srbskem narodu, da se je to zgodilo prav v Srbiji.
V Sloveniji živi približno dva tisoč psihopatskih osebnosti; morda ima psihopatske značilnosti in osebnostne poteze še več ljudi.
Ne trdim, da je srbski najstnik psihopat, ima pa njegovo načrtovanje poboja značilnosti psihopatskega vedenja in razmišljanja.
Dijakom sem na koncu rekel še, da naj premislijo o frazi nasilna družba. Ta namreč ni oseba, zato ji ne pripisujemo lastnosti ali značilnosti, ki jih imajo ljudje.
Je pa tudi res, sem dodal, da več kot eno leto odrasli ruski ljudje, med katerimi niso menda vsi psihopati, pobijajo druge ljudi v Ukrajini, ker jim je to ukazal ruski predsednik, za katerega psihologi ne morejo kar zamahniti z roko in reči, da nima psihopatskih značilnosti. Ima jih, a je še vedno predsednik in številni ljudje z vsega sveta, ne le Rusi, ga imajo za junaka.
