Dušan Rutar
Blagostanje (well-being) otrok in staršev je pomembno. Zakaj je pomembno doživljati blagostanje in za kaj je blagostanje dobro?
Psihološko blagostanje povečujejo ali zmanjšujejo posameznikove zmožnosti za reguliranje stresa, občutenje smiselnosti eksistence in zmožnost za zastavljanje razumnih življenjskih ciljev.
Telesno blagostanje je neposredni izraz prehranjevanja, uživanja tekočin, telesnih dejavnosti in spalnih navad.
Socialno blagostanje nam pove veliko o kakovosti medsebojnih odnosov, o socialnih mrežah, v katere je posameznik vpet, o sočutju in kolektivni inteligentnosti, o kakovosti življenja v skupnosti.
Za razumevanje blagostanja in njegovega pomena za življenje je zelo koristno narediti preprost miselni eksperiment.
Predstavljajte si, da ste bogati, da imate vse dobrine, ki si jih želite, da imate občutek, da uživate v njih, da se dobro počutite, da ste zadovoljni. Ali bi želeli tako živeti večno? Odgovor na vprašanje je morda za koga presenetljiv.
Ne bi želeli. Začeli bi se dolgočasiti, uživanje bi izgubljalo pomen, pojavil bi se občutek, da vam do resnične sreče vse bolj nekaj manjka, čeprav imate dobrin vse več. Kaj torej manjka?
Manjka smisel, ki ga dobrine ne zagotavljajo. Ob bogastvu tako pride do polnega izraza staro spoznanje, da smo ljudje bitja smisla in pomena, da moramo imeti cilje, ki nam veliko pomenijo, da se torej premikamo proti njim in da doživljamo, da ima naše življenje smisel, namen in vrednost.
Vsega tega nam ne dajejo stvari, predmeti, dobrine, kot rečeno. Dajemo si sami. A pod določenimi pogoji.
Klasični izraz za blagostanje in dobro življenje je evdajmonija. Izraz je v resnici koncept, ki ga je najprej razvijal Aristotel. Raziskave, opravljene v zadnjih letih, so dokazale, da ima dobro življenje več dimenzij ali razsežnosti, ki jih na kratko predstavimo takole.
Sprejemanje samega sebe. Izraz poznamo vsi, vendar sprejemanje samega sebe ni tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled. Zlasti ni v teh časih, ko so vsepovsod okoli nas idealne podobe lepih in zdravih teles, s katerimi se hočeš nočeš primerjamo. Številni ljudje imajo zato občutke neustreznosti, nepopolnosti, celo manjvrednosti, ker njihova telesa niso taka kot ona s slik ali z zaslonov.
Druga razsežnost dobrega življenja so kakovostni medsebojni odnosi. Na take odnose je še zahtevnejše vplivati kot na sprejemanje samega sebe, saj odnosi niso odvisni le od posameznika – odvisni so od vseh ljudi, ki jih tvorijo. Če nekdo ne želi prispevati k dobrim medsebojnim odnosom, so lahko njegovi sotrpini povsem nemočni.
Tretja razsežnost je osebnostna rast. To je psihološki koncept, ki ga danes pogosto nadomešča preprosto popularno pozivanje ljudi, naj delajo na sebi, odkrijejo svoj pravi jaz, razvijajo močno voljo, trdo delajo in skušajo uspeti v življenju. Vse to nima nobene resne zveze z osebnostno rastjo, ki pomeni duhovno učenje novega, zlasti pa pomeni odprtost do življenja, zaradi katere oseba odpira nove perspektive v življenju, ki temeljijo na sočutju in etični skrbi za drugega.
Četrta razsežnost dobrega življenja je smisel življenja. Življenje morda res nima nobenega vgrajenega in vnaprej določenega Smisla, namena ali cilja, vse to pa je mogoče ustvarjati z izbirami oziroma odločitvami, z dejanji in medsebojnimi odnosi.
Vidimo, kako so vse razsežnosti dobrega življenja medsebojno povezane in prepletene, zato ni mogoče izločiti ene in ni dobro, če zanemarjamo ostale.
Če je vzgajanje naslednje generacije dolgotrajno in naporno delo, so predstavljene razsežnosti dobrega življenja njegov temelj. A da bi bili kot starši in vzgojitelji pri tem delu uspešni, moramo že sami živeti dobro življenje.
V času, v katerem živimo, nekateri ga imenujejo obdobje osamljenosti, saj je zares veliko ljudi, tako starih kot mladih, ki izjavljajo, da so osamljeni, je zapisano še pomembnejše, kot se morda zdi, kajti dobro življenje je ravno nasprotno od osamljenega, izoliranega življenja, ujetega v rutinske dnevne krogotoke potrošništva, medsebojnega primerjanja in tekmovanja, trdega dela in kopičenja dobrin.
