Dušan Rutar
Spremljamo prenos Pesmi Evrovizije 2023. Navduši me Loreen s pesmijo Tattoo. Začara me njena izvedba, izjemna moč, ki jo pričara s svojim glasom. Prične se s poslavljanjem prijateljev in se nadaljuje z verzom until we meet again. Nekoč v prihodnosti se torej ponovno srečava. Vseeno mi je za bolečino, hodim skozi ogenj in dež (I don't care about the pain, I'll walk through fire and through rain). In to niti približno ni isto kot sodobno priganjanje ljudi k delu, k perfekcionizmu in popolnosti, k medsebojnemu tekmovanju. You got my heart in your hand, don't lose it. Moje srce imaš v svojih rokah, bodi previden, kako ravnaš z njim. Pri nas doma je treba ves čas delati, pove mladenka. Vzgojena sem bila v duhu ideje, da je edino delo zares vredno in smiselno. Vse drugo, da na primer človek bere knjigo, sanjari ali se sprehaja, je bilo vedno brez vrednosti in celo škodljivo. Delo se vselej najde, so mi govorili, pravzaprav ga je treba najti. Treba je, moraš, sem poslušala vso mladost. Ne moremo kar postavati naokoli, treba je delati. Tak je ukaz, taka je dolžnost, pri čemer ni pomembno, kako poškoduje mladega človeka in ga zaznamuje za vse življenje.
Življenje, naddoločeno z etiko dela, ustvarja kulturo perfekcionizma. Če namreč delamo, je treba delati ves čas in je treba vse narediti tako, da bo popolno. Drugi ljudje nas opazujejo in pomembno je, kaj si bodo o našem delu in rezultatih dela mislili. Na obzorju je kajpak ves čas neizrečena grožnja, da si bodo mislili kaj slabega.
Ljubezen je v takem svetu nemogoča. Zakaj?
Ljubezen nima nobene neposredne zveze z zadovoljevanjem potreb in z delom za zadovoljevanje potreb. Če ljubimo človeka, ker to zadovoljuje naše potrebe, je to zgolj izkoriščanje drugega človeka kot sredstva. Z njim smo, dokler to zadovoljuje naše potrebe, potem pa nič več, in ga zamenjamo z drugim človekom. Zamenjamo ga tudi v primeru, ko ne zadovoljuje naših potreb dovolj dobro, dovolj perfektno.
A že iz davnine sem vemo, da je ljubezen brezpogojna. Ne sprašuje se, ali je drugi zares pravi, ali ima vse potrebne lastnosti in zmožnosti, da bo zadovoljeval naše potrebe. Ko ljubimo drugega človeka, ga namreč s svojo ljubeznijo preobrazimo v pravega. Naša ljubezen ga naredi takega – kot bi ga začarala. Ljubezen je čudežna.
Morda pa je zanjo še pomembnejše, da ni idealiziranje. Ni zaljubljenost. V ljubezni živimo z drugim človekom in ne težimo k popolnosti; ta nas sploh ne zanima. Od drugega ne terjamo perfekcionizma, ne terjamo popolnosti. Od njega sploh ne terjamo ničesar.
Ljubezen pomeni življenje z drugo osebo. In vsak človek ima kup pomanjkljivosti, vsak človek je hendikepiran, je ranljiv in ranjen, je poškodovan, čuti bolečino in trpi. Ljubiti drugega človeka pomeni sprejemati ga kot takega. Pomeni ljubiti njegove pomanjkljivosti, pomeni ljubiti njegov hendikep, pomeni ljubiti njegovo bolečino in njegovo trpljenje.
Ljubezen pomeni, da želim biti blizu tebe, da želim iti s teboj po skupni poti skozi življenje, skozi bolečino in trpljenje, skozi vse to, kar je življenje – in nikoli ne morem vedeti, kaj vse lahko je. Kajti v ljubezni je drugi človek kakor tetovaža: you're stuck on me like a tattoo.
Ne želim se je znebiti, želim jo ohraniti in varovati, da bo z menoj do konca. Za drugo mi je vseeno. And I don't care about them all.
Zares, najpomembnejša je ljubezen. All I care is love.
