Dušan Rutar
Govorijo nam, naj uporabljamo svojo glavo, naj razmišljamo z njo. Če uporabljamo glavo, pomeni, da uporabljamo možgane, ta čudoviti evolucijski izdelek, ki zmore marsikaj, zlasti pa razmišljanje. In ko uporabljamo možgane in razmišljamo, ugotovimo, da zmoremo še nekaj: lahko razmišljamo tudi o razmišljanju. Torej lahko odgovorimo na vprašanje, zakaj razmišljamo na določen način, ne pa drugače. Pogosta izkušnja pa je, da nas prav zaradi razmišljanja s svojo glavo kaznujejo, češ da smo premalo upoštevali to, kar sami mislijo, da bi morali upoštevati. Sklepati smemo, da moramo razmišljati s svojo glavo tako, kot hočejo drugi! Kako se znajti v taki nemogoči situaciji, ko eno izključuje drugo? Komu naj ustreženo: svoji glavi oziroma razumu, saj je glava razumna, ali drugim in njihovim kapricam? V hierarhično urejenih razmerjih je bolje ustreči drugim, čeprav je to lahko nerazumno, neumno ali celo škodljivo. Ali pač ni?
Najbrž ni narobe reči, da si ljudje želijo biti normalni. Ni nujno, da natančno vedo, kaj to pomeni, a če si normalen, se sliši dobro. Potem lahko rečemo, da želijo starši vzgojiti normalne otroke. Toda kaj sploh pomeni biti normalen in ali je to res tako dobro?
Kanadski zdravnik Gabor Maté napiše knjigo z naslovom Mit o normalnosti (The Myth of Normal). Zelo pomemben in pomenljiv je njen podnaslov: travma, bolezen in zdravljenje v strupeni kulturi.
Avtor razloži v knjigi, da beseda normalno ne pomeni nujno nekaj dobrega. Ni nujno nekaj, česar bi želeli. V družbi se namreč lahko uveljavijo tudi norme, zaradi katerih je normalno (na primer normalno vedenje) v resnici bolno in toksično. Prav tako se lahko zgodi, da se otroci odzivajo na na videz normalne zahteve in normalna pričakovanja staršev, a se vedejo nenormalno. Razlog: normalno se odzivajo na nenormalne zahteve in nenormalna pričakovanja. Zadeva z normalnostjo se torej lahko hudo zaplete.
Kje je torej zapisano, da so vsa pričakovanja staršev do otrok normalna? Je res normalno, če pričakujejo, da bo otrok tak, kot so vsi drugi? Kakšni pa so vsi drugi? Kako starši vedo, kakšni so vsi drugi? Koliko teh drugih sploh poznajo – deset, sto, tisoč?
Je normalno, ko mi starši rečejo, da se učijo skupaj s svojim otrokom cele dneve? Je normalno, da ima otrok v šoli same odlične ocene, nobene štirice?
Je normalno, če je taka norma, iz katere izhaja beseda normalno. Če so v nacistični Nemčiji vsi otroci vključeni v mladinsko organizacijo nacistične stranke Hitlerjugend, je normalno, da se vanjo vključi tudi moj otrok.
Vidimo torej, da se norme spreminjajo, s tem pa tudi to, kar je normalno. Normalno je zato lahko tudi skrajno problematično, da ne rečem patološko.
Gabor Maté ne govori le o normalnem posamezniku, temveč govori zlasti o normalnosti naših medsebojnih odnosov v družbi, v kateri je lahko veliko patološkega, a na videz normalnega delovanja ljudi.
Otroci se tako naučijo, da je normalno, če potlačijo svojo jezo ali jo blokirajo. Skušajo se prilagajati pričakovanjem staršev in njihovim zahtevam, skušajo biti normalni. To jim lahko uspe do določene mere, lahko pa se tudi poškodujejo. V njih se kopiči potlačena jeza, ki jo zadržujejo v sebi, vedno znova jo blokirajo, čeprav bi bilo njeno izražanje normalen odziv na jezo staršev ali na agresivnost sošolcev. Svoje jeze se začnejo bati, nezavedno so prepričani, da niso čisto normalni, ker jo čutijo, čeprav je potlačena.
Potlačitev in blokiranje čustev kot evolucijsko normalnih odzivov na zunanje dogajanje lahko poškoduje imunski sistem, sproži bolezni. Možno je, da se otrok nikoli ne nauči regulirati svojih čustvenih odzivov, da se tega nikoli ne loti, kar pomeni, da blokira to, kar je naravno in normalno, preizkušeno skozi evolucijo, ker se boji nenaravnih in nenormalnih pričakovanj staršev in družbe.
Skuša se torej prilagajati, vendar je pod stresom, to pa ga dolgoročno poškoduje. Je tako prilagajanje res normalno?
