Dušan Rutar
Strokovnjaki se že več let ubadajo z zahtevnim vprašanjem, ali nas sodobni digitalni družbeni mediji res delajo bolj nesrečne ali ne. Zlasti jih zanima, kako je z otroki in z mladimi ljudmi, ki dokazano preživijo veliko časa za zasloni. Izkazalo se je, da slika ni črno-bela. Nekatere raziskave kažejo, da zaradi izjemno privlačnih vsebin na platformah zelo hitro izgubimo občutek za čas, kar pomeni, da se ne zavedamo čisto natančno, koliko časa porabimo zanje. Izgubljanje časa pa ima lahko v sodobnem dinamičnem svetu, v katerem se od nas pričakuje velika produktivnost, dramatične posledice, saj se vsaj nekateri ljudje zaradi tega počutijo slabo, se razburjajo nad seboj in se krivijo, da porabijo preveč časa za ništrc. A to ne velja za vse ljudi.
Res je, da ne velja za vse ljudi, toda psihološki in biološki mehanizmi, ki pa veljajo za vse ljudi, jasno kažejo, da tako porabljanje časa prej ali slej moti spanec, zmanjšuje zadovoljstvo z življenjem in s seboj, zmanjšuje blagostanje (well-being), to pa se kaže v obliki nižjega samospoštovanja in zmanjšane samozavesti.
Presenetljivo je tudi spoznanje, da se na družbenih medijih ljudje povezujejo med seboj, izjavljajo, da so bolj povezani, kot so bili prej, saj srečujejo nove in nove zanimive ljudi, vendar nekateri dodajajo, da se kljub temu počutijo bolj osamljene. Še bolj nenavadno je spoznanje, da se njihova informiranost kljub gori informacij ne povečuje linearno, temveč se do določene mere povečuje celo dezinformiranost, saj naletijo vedno znova na nasprotujoča in izključujoča se mnenja, informacije in spoznanja, ki se medsebojno izključujejo.
V vsakem primeru vidimo, da ni enoznačno dobro preživeti veliko časa za zasloni, se povezovati z drugimi ljudmi in se informirati.
Ni enoznačno, kajti raziskave potrjujejo tudi spoznanje, da družbeni mediji v precejšnji meri, zlasti pri mladih ljudeh, sprožajo posebne oblike vedenja, ki jih psihologi prepoznavajo kot upadanje zmožnosti za avtorefleksijo, to pa spremlja zmanjšana zmožnost za kritično presojanje in vrednotenje vsebin. To pa še ni vse.
Narava družbenih medijev podpira hitro odzivanje na kratke vsebine, to pa ne zahteva dolgotrajne koncentracije in vztrajne pozornosti. Nenehno spreminjanje vsebin, ki se kopičijo v velikih količinah, vpliva na možgane uporabnikov in njihovo počutje, zato ni naključje, da raziskave dokazujejo veliko možnost zasvojljivosti, kajti v možganih se krepi mehanizem nagrajevanja, zaradi katerega se uporabniki platform začnejo obnašati, kot da kupujejo srečke in nestrpno čakajo na glavni zadetek.
Glavnega zadetka ni in ni, zato se prej ali slej počutijo neproduktivne, svoje vedenje pa prepoznajo kot nesmiselno. Neskončno brskanje po platformah, nenehno odzivanje na nove in nove vsebine, za katere možgani mislijo, da jih je neskončno veliko, ni le utrujajoče, temveč postane končno tudi absurdno.
Nič od tega nas ne preseneča, kajti medijske vsebine so oblikovane natanko tako, da sprožajo orisano vedenje ljudi. Platforme so narejene za kratkotrajno pozornost, nenehno povečevanje vsebin in disociativnost. Kaj torej narediti, saj ni dobro biti zasvojen, utrujen, neproduktiven in ni dobro imeti občutka nesmiselnosti, odtujenosti in absurdnosti lastnega početja?
Psihologi predlagajo zlasti tole.
Starši, ne krivite svojih otrok, da so zasvojeni z zasloni in medijskimi vsebinami. Armada visoko izobraženih in kompetentnih ljudi dela noč in dan na oblikovanju medijev in vsebin, da bi vaše otroke in vas zadržali za zasloni, zato vam ponujajo izjemno privlačne in zanimive vsebine, da bi jih všečkali, se z njimi ukvarjali in tako prispevali svoje soglasje, da vam jih ponudijo še veliko več.
Ne obremenjujte torej otrok z neracionalnimi občutki krivde in sramu. Bodite njihov vzor, bodite nekaj, kar je bolj zanimivo od vsebin na platformah. Težko je namreč tekmovati z zanimivimi vsebinami na platformah, če so okoli nas v realnem svetu dolgočasne vsebine, nezanimivi ljudje, prazni pogovori in neprijazno komuniciranje.
Učite sebe in svoje otroke kulture dobrega pogovarjanja, poskrbite za dobre medsebojne odnose, čustveno blagostanje in dobrobit. Medijske vsebine bodo namreč vselej tam, platforme ne bodo magično izginile in tudi ne bi bilo prav, da bi, ker so nekatere izjemno koristne in nam lajšajo življenje. Le naučiti se moramo, kako jih uporabljati v svojo korist.
Dobro se je zato vprašati, k čemu prispevamo sami.
