Dušan Rutar
Vzgajanje otrok ni tako preprosto, kot se morda zdi. Ne pomeni le, da starši vzgajajo otroke. Zajema njihove medsebojne odnose, v katerih pa se dogaja tudi tole: izpostavljenost travmam drugih. Zlasti so ranljivi otroci. Ko so izpostavljeni travmam svojih staršev, se pogosto ne vidi, kaj se dogaja. Ni namreč nujno, da so starši telesno ali duhovno nasilni do otroka. Nikakor ni, dovolj je, da je otrok izpostavljen njihovi bolečini zaradi travm, ki so jih doživeli, ko so bili sami otroci. Poleg tega nekateri starši poznajo izkušnjo »izgorelosti«. Pravzaprav je ta beseda kar pogosta, zato je dobro natančno pogledati, kaj pomeni oziroma kaj zajema, da bi bolje razumeli, kaj se dogaja v procesih vzgajanja.
Za izgorelost je značilna čustvena utrujenost in odmaknjenost, povezana z intenzivnim stresom. K izgorelosti lahko prispeva več dejavnikov. Tukaj se osredotočam na enega: izpostavljenost travmam drugih.
Ta dejavnik je izjemno pomemben. Človek namreč nima občutka, da dela preveč in da je pod stresom, da izgublja energijo zaradi sebe, temveč ima občutek, kot da mu jo »odvzema« drugi človek.
Resnično, včasih imamo občutek, da ne želimo biti skupaj z drugim človekom, ki nam že s samo navzočnostjo »jemlje energijo«. In v resnici jo. Naj navedem primer.
Najstniški sin prazno gleda predse, vidi se, da je odsoten in da je pod stresom. Ob njem sedi oče, ki je poln jeze in bolečine. Ko se v mislih vrača v svoje otroštvo, spregovori o duševnih stiskah in travmah, ki jih je bil deležen. Bolečino zaradi njih prenaša naprej, na svojega sina. Tega ne dela zavestno in namenoma, to ne pomeni, da je slab oče, a vendarle se to dogaja.
Travme so namreč rane, ki pustijo za seboj brazgotine. Počasi se zacelijo, a ne vedno in ne vse. Brazgotine ostanejo in vplivajo na odnose, ki postajajo zaradi njih toksični. Sin zato čuti očetovo jezo in njegovo bolečino. Skuša se umakniti, ker ga eno in drugo zastruplja, a se nima kam. Vse bolj postaja odsoten in prestrašen. Kaj storiti?
Zaradi travm se odnosi skrhajo in osebe postanejo odtujene. Tudi znotraj družine so si kakor tujci. Med njimi zaveje hlad. Razdalja med njimi ni dobra, saj je prevelika. Ni tolažeča in ni prijetna. Čez nekaj let je bolečina povsod, trpljenja ni malo.
Oče seveda ljubi svojega otroka in bi zanj naredil vse. Skrbi zanj, toda v njem je veliko jeze in je veliko bolečine. Če bi bila zgolj v njem, sin ne bi trpel, toda vezana je na travme, ki jih oče prenaša nanj, saj določajo njegovo vedenje, zlasti pa določajo njegovo čustveno življenje. Tega se zaveda, toda ne more si pomagati.
Kdo bi rekel, da ima sin problem, da je problematičen, ker se umika očetu in ga 'ne uboga'. Postavil bi diagnozo in dodal, da je sin neubogljiv, da ne spoštuje očeta in matere, da se ne drži dogovorov, da prestopa meje, čeprav jih ne bi smel, da ima torej vedenjske in čustvene probleme ali celo motnje. Morda bi ga poslal k psihologu v obravnavo.
V trenutku bi se znašli v polju psihopatologije, le o očetovi jezi in njegovih travmah ne bi nihče črhnil ne črne ne bele. Govorili bi o problematičnem otroku, o motenem otroku, o vedenjskih in čustvenih motnjah, le o odnosih znotraj družine ne bi govorili. Seveda ne bi, ker je tako laže.
Problem prepoznaš v drugi osebi in jo pošlješ v obravnavo, kot pripelješ v 'obravnavo' k avtomehaniku okvarjen avtu in ga prosiš, da ga popravi. Smiselno, saj avtomehaniki znajo popravljati avtomobile. Le da je pri ljudeh zgodba bistveno drugačna, ker niso kakor avtomobili.
Otrok tako ni 'problematičen', ker se je odločil, da bo tak, ker ima notranji interes za neprilagojeno vedenje ali motnje. In za tako vedenje se niso 'odločili' njegovi geni. Problem je v odnosih, ki pa jih otrok ne obvladuje. Saj jih še njegov oče ne.
Freud je zato spregovoril kar o družinskem romanu. Upravičeno, kajti dokazano je, da starši prenašajo svoje travme in bolečino na naslednjo generacijo, ta pa naprej, če se nič ne spremeni, če se nihče ne loti odnosov.
Nobenega haska torej nima, če starši krivijo svoje otroke za neprilagojeno vedenje in motnje; enako je brez haska, če se otroci pritožujejo čez svoje starše, češ da jih ne razumejo in ne štekajo. Dobro in koristno je, če oboji dobijo vpogled v dinamiko medsebojnih odnosov.
Do vpogleda ne pridejo zlahka in čez noč. Proces je zahteven in dolgotrajen, včasih boleč. Boleče je namreč ugotoviti, kaj prenašajo naprej. Raje imajo vzbujanje občutkov krivde pri drugih, na primer pri otrocih. A vse to delajo iz nemoči.
Tako naj bi bili otroci kar sami krivi za svoje vedenje, kot da so se zanj odločili. Toda svobodna volja ne obstaja, zato je tako obtoževanje povsem brez smisla, zlasti pa je neučinkovito, saj ne vodi nikamor, če odštejemo slabo voljo in še več toksičnosti v odnosih.
Ljudje si ne izmislijo travm ali ran v zgodnjem otroštvu. Neumno bi bilo trditi kaj takega. Rane nastanejo v odnosih, ljudje ranijo drug drugega, ne da bi hoteli, ne da bi se odločili, da si bodo zadajali rane.
Ljudje nočejo bolečine, ne marajo je. Ne želijo ran. Nočejo jih zadajati, nočejo jih prejemati, a vseeno nastajajo.
Ploščo je zato treba obrniti. Spraševanje, kaj je narobe z otrokom, česa vsega ne naredi, v čem je moten, preprosto ni produktivno. Boljše je spraševanje, kaj otrok dela, kaj skuša narediti, doseči, kaj kompenzira, za kaj si prizadeva vsak dan, da bi zmanjšal bolečino in trpljenje, saj ne želi ne enega ne drugega, kot rečeno.
Potem se je treba pogovarjati, veliko, dolgo časa in potrpežljivo. Prav o tem. Anna O. je izumila izraz za tako pogovarjanje: talking cure.
Obstaja torej pogovarjanje, ki zdravi. Zmanjšuje bolečino in trpljenje, saj temelji na sočutju. To pa je že uvod v kulturo dobrega pogovarjanja.
