Dušan Rutar
Ni se začelo z vami. Tak je tudi naslov knjige: It didn't start with you (Marx Wolynn, 2017). Podedovali ste družinske travme, ki oblikujejo vaše identitete in vplivajo na vaša življenja. Verjamete, da jih živite skladno s svojo svobodno voljo, vendar se motite. Kot otroka vas niso tepli, niso vas kregali in niso kričali na vas. Torej niste doživeli nobene travme. A travma je vse kaj drugega kot to, kar navadno mislimo, da je.
Na začetku je nezavedna želja. Otrokova naloga ni osrečevanje svojih staršev. Njegova naloga ni biti podrejen in ubogljiv in 'priden'. Njegova dolžnost ni, da postane objekt želje staršev, ki želijo, da jih želi. Je pa naloga staršev, da lastno srečo prenašajo na otroke. Kaj pa, če sami niso srečni? Kaj prenašajo v tem primeru?
Zapletena narava nezavedne želje nam pomaga pri razmišljanju o zastavljenih vprašanjih. Če so starši nesrečni, bo otrok začel verjeti, da so nesrečni zaradi njega, ker je naredil nekaj narobe, ker ni zadovoljeval njihove želje.
Ko je Freud pred več kot stoletjem ugotavljal, kako močno zgodnje otroštvo zaznamuje in določa s travmami kasnejše življenje ljudi, so ga zmerjali z deterministom in nasprotnikom svobodne volje. Vztrajal je, da se bolečina in trpljenje ne začneta pri pacientu, a mu niso verjeli.
Niso verjeli, kaj vse je travma, kako močno vpliva na duševno življenje otrok in kasneje odraslih ljudi, ki morda vse življenje prenašajo posledice travmatičnih dogodkov, zaradi katerih niso bili dovolj sprejeti in potrjeni, videni, slišani in razumljeni.
Resnično, starši bi morali slaviti življenje svojih otrok, morali bi proslavljati, da imajo otroke in da so ti edinstvena živa bitja, ki živijo svoja življenja. Tako pa številni starši ne slavijo življenj svojih otrok, temveč jim vsiljujejo svoja prepričanja, kako morajo živeti, kaj morajo delati in h katerim ciljem morajo stremeti.
Sto let pozneje napiše Robert Sapolsky knjigo, Odločen/določen: znanost o življenju brez svobodne volje (Determined: a science of life without free will, 2023), v kateri dokaže, da je bil Freud še premalo odločen.
Žalostno dejstvo sveta pa je, da veliko ljudi zaradi podedovanih travm sabotira sebe in svoja življenja, nekateri celo v imenu svobodne volje. Šele v tem je nekaj nenavadnega.
Sabotirajo se tudi tako, da postanejo zasvojeni. Ponavljajo svoje vedenje, čeprav jim dolgoročno škodi.
Mladenka je tako zasvojena s hrano, vendar njen resnični problem sploh ni hrana. Vrti se okoli hrane, toda problem je drugje.
Najprej se zdi, da je problem občutek manjvrednosti, vendar ni. Resnični izvor problema je, da je mama ne posluša. Torej ima občutek, da ni slišana, da je osamljena. Sama z občutki in idejami, o katerih želi govoriti mami, a je ta ne posluša, ker se ji zdi, da so druge zadeve pomembnejše.
Hrana je v tem primeru metafora. Njena duša je lačna, hoče se nasititi. S hrano hoče napolniti praznino, ki zeva že veliko let. A to je čustvena praznina.
Ljudem se pogosto zdi, da so druge teme pomembnejše, čeprav niso. Ljudje zato spontano težijo h kompenzacijam. Čustveno praznino in eksistencialno praznino skušajo zapolniti s predmeti, na primer s hrano in pijačo, vendar je manever povsem neuspešen, ker zgreši tarčo.
V otroštvu se ni dogajalo, kar bi se moralo. Ne mislim, da je bilo nekaj izgubljeno, mislim, da so se dogajale travme. Dogajati bi se moralo to, kar poteši človekovo dušo, kar napolni temelj z eksistencialnimi občutki, da je otrok v redu, da je okej, da ni z njim čisto nič narobe, da je vreden že s tem, da je, da obstaja. V tem je bistvo človeške želje in eksistence.
Kar poteši, so odnosi, dobri, kakovostni odnosi med starši in otroki. Vse drugo so detajli.
Odnosi, ki niso dovolj dobri, povzročijo, da otrok išče kasneje nadomestila, kompenzacijo. Na primer tako, da postane odvisen od drugih ljudi, ki se jih večno boji, jim skuša ustreči, da bi ga imeli radi, ali pa dela kaj drugega, da bi nekako nadomestil, kar je bilo zamujeno v otroštvu.
Zakaj to delajo? Da bi se izognili bolečini, da bi jo zmanjšali, da bi prekinili trpljenje. Kot otrokom jim ni bilo dovoljeno izražati nekaterih čustev, čutiti nekaterih občutkov, imeti nekaterih idej. Desetletja kasneje so depresivni, oglasijo se pri psihiatru in dobijo – antidepresive.
Pojasnijo jim, da je depresija bolezen možganov. Da torej nima nobene zveze s trpljenjem zaradi čustvene praznine, da nima nobene zveze z bolečino, ki jo povzroča medsebojna odtujenost, da nima veze z občutenjem manjvrednosti ali celo nevrednosti.
Vzemite antidepresive, jim rečejo, in vsi ti občutki bodo magično izginili. Vaši medsebojni odnosi bodo še naprej enako bedni, toda morda boste dobili občutek, da je vse v redu. Le da je vse enako kot prej.
Slabi, toksični odnosi res poškodujejo možgane, toda najprej so bolni odnosi, šele nato možgani, ki se odzivajo na bolne odnose z bolečino in s trpljenjem.
Potlačite s kemijo bolečino in trpljenje in odnosi bodo še naprej toksični. Drugi ljudje vas še naprej ne bodo poslušali, še naprej boste hrepeneli po človeški bližini, razumevanju in sprejemanju, potrjevanju.
Bolečino, o kateri govorim, imenuje Gabor Maté bolečina življenja. Strinjam se z njim. In še noben antidepresiv je ni pozdravil, kaj šele odpravil.
