Dušan Rutar
Kaj pomeni biti človek? Kaj pomeni biti v resnici? Ne za maskami, ki jih nosimo, ne na ploskih dvodimenzionalnih zaslonih, ki jih imamo ves čas pri roki, ne na zunaj, ko se doma vnaprej skrbno pripravimo, kakšen imaginarni vtis želimo narediti na nekatere za nas pomembne druge ljudi, ko stopimo skozi vrata, temveč v resnici, necenzurirano, brez dodatne obdelave in digitalne dodelave? Kakšni smo torej zares, brez olepševanja, brez ovinkarjenja, brez sprenevedanja, brez retuširanja lastne podobe? Kakšni smo goli in bosi, brez mask, brez oblačil? Dolgoletne izkušnje s področja psihologije vsakdanjega življenja in tega, kar imamo ljudje spontano med seboj, dokazujejo, da smo ljudje v resnici precej grozna, iracionalna in nemogoča bitja. Globlje kot se spuščamo v duševno, duhovno notranjost, svojo ali drugih ljudi, bolj neprijetne in čudaške stvari odkrivamo: strahove, tesnobna pričakovanja, travmatične izkušnje iz preteklosti, zaskrbljenost, divje misli, čudne in nerazumljive občutke, neracionalna prepričanja, vraževerje, magične predpostavke. Alain de Botton ima zato prav, ko vztraja, da je za naše medsebojne odnose zelo koristno, če si najprej priznamo, kako 'zmešani' smo.
Ko rečem 'zmešani', mislim, da je vsak človek, brez izjeme: čustveno in duševno ranjen, ranljiv, hendikepiran, 'čuden', 'moten in nenormalen'. Vsakdo je v življenju prav tako velikokrat negotov, vznemirjen, tesnoben, žalosten, jezen, potrt. Čuti eksistencialno tesnobo in strah pred staranjem, boleznijo, bolečino, izgubami, odhajanjem, praznino in umiranjem.
Ljudje čutijo vsak dan, da življenje ni ena sama nepretrgana srečna romantična izkušnja, temveč je, prav nasprotno, prepredeno z negotovostjo, z nenehnimi nesporazumi, brezuspešnim iskanjem končnega smisla, s spraševanjem o pomenu eksistence, ki ne prinese nobenih odgovorov, z bolečino in s trpljenjem. Iščejo uteho, ker so njihova življenja napolnjena tudi z delom, ki ga morajo opraviti vsak dan, ker potrebujejo denar, a pogosto nima nobenega smisla, je dolgočasno in nezanimivo, utrujajoče in celo nevarno. Nekateri ljudje imajo tako občutek, da so ujetniki življenja, ki se nikamor ne premakne ter se samo rutinsko in nesmiselno ponavlja iz dneva v dan.
Obenem čutijo, da 'družba' od njih nerazumno zahteva, da so zdravi, privlačni, večno nasmejani, dobre volje, pozitivni in telesno v izvrstni kondiciji. Čutijo pritiske, da se zdravo prehranjujejo, čeprav je tako prehranjevanje drago, da hujšajo in lovijo idealno telesno obliko, ki jo ponujajo zasloni, da se posvečajo ezoteriki, duhovnosti, nenasilni komunikaciji in pozitivni psihologiji, 'delajo na sebi' in skušajo biti srečni, loveč svoje sanje, ki pa se nikakor nočejo uresničiti. Čutijo, da so delčki orjaške mašinerije, nekakšnega konglomerata, sistema skupnega življenja, ki je vsak dan hitrejše in bolj noro, zmedeno ni negotovo.
Resnično, ljudje imajo potrebe, za katere čutijo, da jih nikakor ne morejo zadovoljiti. Zdi se, da so najprej na vrsti potrebe po dobrinah in potrošnem blagu. Zasuti so z oglasi in z reklamami, čutijo, da morajo biti potrošniki, ki se nenehno ozirajo okoli sebe, da bi uzrli nov predmet, za katerega velja, da ga je treba kupiti. Veliko časa porabijo za delo, porabijo ga za izpostavljeno potrošništvo, zato na koncu dneva zmanjka časa za medsebojne odnose, med katere sodi tudi vzgajanje otrok.
Dokazano je, da porabijo ljudje več časa za delo, stvari in predmete, pametne naprave, avtomobile, stroje in orodje kakor drug za drugega, za odnose torej.
Za odnose bi si morali v resnici vzeti veliko več časa, ker so preprosto pomembnejši. Tudi za ljubezen, kajti prava, resnična ljubezen pomeni, da sprejemamo drugega človeka z njegovimi napakami, težavami, motnjami, z njegovo 'nenormalnostjo'. Pomeni tudi, da se moramo šele naučiti resnične ljubezni. Nihče se namreč ne rodi z zmožnostjo, da sprejema drugega človeka na orisani način.
Resnična ljubezen do otroka ne pomeni, da morajo starši vzgojiti uspešnega, perfektnega, idealnega, popolnega otroka z množico usvojenih kompetenc. To bi bila pravzaprav čista norost s katastrofalnimi posledicami.
Raje vidim zadovoljnega nepopolnega otroka kakor uspešnega čudežnega in do konca frustriranega otroka, ki je na robu z živci ali celo razmišlja, da bi se ubil, ker je izčrpan in ima nekje globoko v sebi občutek, da je zguba, luzer brez vrednosti.
Prava vzgoja temelji na resnični ljubezni do otroka kot nepopolnega, kot bitja, ki ga potrjujemo in imamo radi in skrbimo zanj tako, da ga učimo sprejemati nepopolnosti, neperfektnosti, hendikep, motnje in dejstvo, da je vsak človek nekoliko 'zmešan', kot rečeno. In da je to drugo ime za življenje.
