Dušan Rutar
Klasično psihološko spoznanje pravi, da sta v družinah tako oče kot mati za otroka pomembni osebi, na kateri je slednji dolgo časa močno in zlasti čustveno navezan. Zelo poenostavljeno lahko dodamo, da je mati običajno od otrokovega rojstva naprej bolj vključena v njegovo nego in zagotavljanje čustvenega zatočišča, medtem ko so očetje pomembni za kasnejšo igro in otrokove raziskovalne dejavnosti. Ni nujno, da je vselej natanko tako, a za nas je trenutno pomembno nekaj drugega. Pomembno je razmišljanje o izpostavljenih dejavnostih: nega otroka, čustveno zatočišče, igra, raziskovanje sveta.
Vsa štiri področja namreč zajemajo velik del otrokovega življenja že od prvega dne naprej. Če starši zares znajo negovati otroka, mu nuditi ustrezno čustveno zatočišče, da se čuti sprejetega in potrjenega, dokler ne odraste in se osamosvoji, se veliko igrati z njim in mu omogočati varno raziskovanje sveta, ki pomeni tudi spodbujanje kognitivnega, čustvenega in socialnega razvijanja, so naredili večji del tega, kar zajema beseda vzgoja. In ko danes poslušamo razmišljanje, da bi morale šole več vzgajati, kot že sicer vzgajajo, moramo biti nekoliko zadržani. Zakaj?
Otrok, ki ga starši negujejo do vstopa v šolo, se igrajo z njim, mu omogočajo varno raziskovanje, nudijo ustrezno čustveno zatočišče, je že zelo dobro opremljen za samostojno in odgovorno življenje, saj vemo, kako zelo pomembnih je prvih pet let za razvoj osebnosti, ko nastajajo njeni bolj ali manj stabilni, široki in močni temelji.
Smiselno je zato pričakovati, da bi šola nadaljevala, kjer so starši začeli; na močne temelje postavimo razkošno hišo. Nego lahko prezremo, saj ni več potrebna, igre je tudi vse manj, ostaneta čustveno zatočišče in raziskovanje. To pa ni tako veliko, da bi morala šola razmišljati o več vzgojnih dejavnostih. Bolje bi bilo, če bi razmišljala o zares kakovostnih dejavnostih za spodbujanje in nadaljnjo krepitev socialnih odnosov, čustvene inteligentnosti, sočutja in raziskovanja.
Če pa starši niso zgradili dobrih temeljev za razvoj otrokove osebnosti, jih šola ne bo mogla postaviti, saj je že prepozno, ko otrok pri šestih letih vstopi vanjo. Ostane ji le, da skuša nadoknaditi zamujeno, toda otrok še vedno živi v isti slabo delujoči družini, v kateri ni varno navezan na starše.
Izkušnje dokazujejo negativno povezavo med otrokovim agresivnim vedenjem ter varnostjo navezanosti med starši in otrokom; manj varne navezanosti tako prispeva k več agresivnosti. Prav tako dokazujejo pozitivno povezanost med negotovostjo navezanosti med starši in otrokom in otrokovo agresivnostjo; več negotovosti tako krepi otrokovo agresivnost.
Raziskave potrjujejo zapisano: pomembna je varna navezanost med otroki in starši. Ugotovimo lahko, da razpoložljivi rezultati podpirajo predloge teorije navezanosti o vlogi varne navezanosti za otrokovo samospoštovanje.[1]
Pri tem nikakor ne smemo prezreti pomena in pomembnosti kakovosti odnosa med staršema, kajti tudi starša sta bila nekoč otroka, tako ali drugače navezana na svoje starše. Na voljo imamo metaanalitične dokaze, ki nakazujejo, da je negotovost navezanosti pomemben dejavnik posameznikove ranljivosti, povezan s slabim ravnanjem s partnerjem; ko posamezniki z negotovo navezanostjo doživijo stres, se običajno poveča nagnjenost k slabemu ravnanju s partnerjem.[2]
Slabi odnosi med partnerjema oziroma staršema tako slabo vplivajo na otroka in zmanjšujejo možnosti za njegovo varno navezanost na starša. Raziskave tudi dokazujejo, da sta večja tesnoba zaradi navezanosti in izogibanje navezanosti povezana z manjšim zadovoljstvom z življenjem.[3]
Enako velja za kasnejša življenjska obdobja, torej tudi za šolsko. V šolah je varna navezanost neposredno prepletena s kakovostnimi odnosi med učitelji in učenci, oziroma je pogojena z njimi. Šola lahko skrbi zanje, imenujem jo sočutna šola.
[1] Pinquart, M. (2023). Associations of Self-Esteem With Attachment to Parents: A Meta-Analysis. Psychological Reports, 126(5), str. 2101–2118. https://doi.org/10.1177/00332941221079732
[2] Knox, L., Karantzas, G., & Ferguson, E. (2024). The Role of Attachment, Insecurity, and Stress in Partner Maltreatment: A Meta-Analysis. Trauma, Violence, & Abuse, 25(1), str. 721–737. https://doi.org/10.1177/15248380231161012
[3] Waring, A., Kernes, J. L., & Bui, N. H. (2023). The Role of Attachment Anxiety, Attachment Avoidance, and Grit on Life Satisfaction and Relationship Satisfaction. Journal of Humanistic Psychology, 63(5), str. 631–659. https://doi.org/10.1177/0022167819844692
