Dušan Rutar
Ne vzgajajo le starši otrok, temveč tudi ti vzgajajo starše. Starši se včasih upirajo otrokom, ker verjamejo, da so dovolj stari in vzgojeni, da ne potrebujejo dodatne vzgoje, zato jih ne poslušajo, ko jim sporočajo, kako jih doživljajo in kaj si v resnici, iskreno mislijo o njih. Če bi bili bolj odprti, bi se veliko naučili ne le o otrocih, temveč tudi o sebi in o medsebojnih odnosih. Obenem je koristno, če se dodatno poučijo, kako s svojim odnosom do otroka vplivajo na to, kar imenujemo arhitektura možganov. Za njen razvoj so namreč pomembni zlasti negujoči pozitivni odnosi z odraslimi s čim manj stresa. Otroci najprej sporočajo staršem, da so edinstvena, neponovljiva želeča bitja. Da imajo torej svoje želje, ki niso nujne enake željam staršev. In kaj pomeni biti želeče bitje?
Vprašanje je zelo pomembno, kajti človekova želja je intimna, zato se včasih zgodi, da ljudje nikakor ne želijo govoriti o njej drugim ljudem. Zakaj je želja tako pomembna za vsako človeško bitje?
Najprej je pomembna, ker je intimna, osebna in značilna samo za določeno osebo. Pravimo, da je idiosinkratična; moja želja je torej samo moja, je globoko v meni značilna samo zame. To je obenem tudi razlog, da se bojim, da jo bodo drugi ljudje poteptali, da bodo do nje brezbrižni, da me bodo zasmehovali, se norčevali iz mene.
Resnično, negativni odnosi z odraslimi z veliko stresa močno prizadenejo otrokovo izražanje želje.
In prav izražanje svoje želje je eden ključnih vzvodov za najbolj radostne trenutke življenja. To so trenutki, ko drugi, na primer starši, potrdijo otrokovo željo, jo podprejo in spodbujajo otroka, da vztraja. Užitek, ki ga tako potrjevanje omogoča, imenujemo radostno potrjevanje.
V svoji želji sem tako lahko zavrnjen, poteptan ali celo izključen, češ da ne želim prav, da je moja želja nepomembna, lahko pa sem tudi radostno potrjen. Otroci si želijo, da bi jih starši potrjevali, ne zavračali ali celo kaznovali zaradi njihove želje. In pri tem ne mislimo na vsako drobno željo po igrački ali podobnem. Mislimo na nekaj globljega.
Otroci namreč staršem sporočajo, da si želijo, da jih ne ranijo, ne poškodujejo, ne zavrnejo v njihovi želji. Želijo si radostnega potrjevanja in sprejemanja.
To pa zopet ni potrjevanje, za katerega sicer vsak dan skrbijo oglaševalska in marketinška podjetja, ki hočejo pritegniti naše želje in hočejo, da si želimo tiste izdelke, za katere nam govorijo, da nam manjkajo. Ne, mislimo na čisto druge razsežnosti človeške želje.
Mislimo na to, kar poudarjata Carolyn Pedwell in Anne Whitehead (2012), ko odkrivata, da je čas, v katerem živimo, močno zaznamovan s tem, kar imenujeta emocionalizacija.[1] Kaj pomeni ta čudni izraz?
Pomeni, da od nas pričakujejo, starši, drugi ljudje, oglaševalci, politiki, guruji, da nenehno prilagajamo svoje želje zunanji ponudbi dobrin in storitev, da hrepenimo po čustveni izpolnitvi. Morda še nikoli v zgodovini človeštva ni toliko ljudi tako močno hrepenelo po čustveni izpolnitvi in medsebojnem potrjevanju.
Resnično, čustva so dandanašnji velik posel, kot zapiše Dan Goodley,[2] zato veliko ljudi trpi, kajti čustvene izpolnitve ne zagotavljajo predmeti, izdelki, stvari, zagotavljajo jo – dobri medsebojni odnosi.
In otroci spontano sporočajo staršem prav to: želimo si dobrih medsebojnih odnosov, ki so odnosi sprejemanja, potrjevanja in spodbujanja. Ne želimo si odtujenih, hladnih ali strupenih odnosov, ne želimo si, da bi morali svoje želje podrejati željam odraslih, češ da so njihove primernejše.
Dobri odnosi zajemajo radostno potrjevanje otrok, temu pa sledi še nekaj, kar je verjetno ključno za čisto vsako človeško bitje.
Potrjevanje drugega človeka, denimo otroka, ustavi blodno in brezuspešno kroženje, s katerim si ljudje obetajo končno zadovoljitev želje. Pravi objekt želje namreč ni ta ali oni predmet, pravi objekt je potrjevanje človeka kot edinstvenega bitja. Kopičenje predmetov ne more zadovoljiti naše želje, saj krepi gibanje v krogu, v katerem postajamo neverjetno nesrečni in smo ves čas nezadovoljni.
Vzgajanje otrok zato ne bi smelo voditi h kopičenju dobrin, predmetov, stvari in končno premoženja oziroma denarja, ne bi smelo voditi k otrokovemu odrekanju svoji želji in sprejemanju želje staršev, temveč bi moralo kultivirati zlasti medsebojno sprejemanje in potrjevanje.
Vsak človek ima morda izkušnje, za katere ve, da sodijo med najlepše, najbogatejše in najboljše izkušnje življenja. To so izkušnje srečevanj z drugimi ljudmi, ki jih ne moremo načrtovati, nas pa izpolnijo, napolnijo z energijo in voljo do življenja, ko se zgodijo. Noben predmet in nobena dobrina nam ne more zagotoviti približno enako močnih in pomembnih občutij.
[1] Cit. po Dan Goodley. Disability and Other Human Questions (Emerald Publishing, 2021), str. 52.
[2] Prav tam.
