Uvod in prigoda na Bledu
Hej!
Dobrodošli v mojih zapisih. Govorila bom predvsem o moji svoji dosedanji izkušnji življenja z gibalno oviranostjo. Da, prav si slišal, invalid sem, in to že od rojstva.
Večino dneva preživim na vozičku ali ležim. Ker imam šibke roke, uporabljam električni voziček.
V prvem blogu bom govorila največ o odnosu družbe do invalidov.
Naj vam povem krajšo zgodbo:
Nekaj let nazaj sem bila z družino ob Blejskem jezeru. Ker je bilo poletje, sem si zaželela sladoleda. Ravno sem se odločala med čokoladnimi in sadnimi okusi (običajna dilema, saj jo najbrž tudi sami poznate), ko je do hladilne vitrine prišla tudi starejša gospa. Sploh me ni opazila. Začela je izbirati sladoled in ga hotela naročiti. Prodajalec je jo prijazno opomnil, da sem prva prišla jaz in da še naročam svoj okus. Gospa je bila vidno užaljena in mu zabrusila, zakaj imam jaz, dekle na vozičku, prednost naročiti pred njo (čeprav sem prišla tja kar nekaj časa pred njo). Če se ne bi prodajalec odločno postavil na mojo stran, bi gospa dobila občutek, da je pomembnejša od mene.
Sumim, da je gospa mislila, da ne vem, kaj se dogaja. Tak je svet, nanj ne morem vplivati. Ne oziram se na take ljudi, kot je gospa v zgodbi. Ne poznajo me. Če bi vedeli, da znam sama razmišljati s svojo glavo, bi bilo dosti stvari lažjih.
Vaša dijakinja
