Dušan Rutar
Po navadi si starši pripovedujejo, kaj vse pričakujejo od svojih otrok, kakšne upe polagajo vanje in česa si želijo od njih. Natanko enako velja za otroke, ki polagajo upe v svoje starše, pričakujejo nekaj od njih in si nekaj želijo od njih. Kaj? Kolikokrat v življenju imate občutek, da se nekdo zares pogovarja z vami, ne da obenem brska po pametnem telefonu, zavija z očmi ali zre nekam mimo vas ter komaj čaka, da sam pride na vrsto za govorjenje? Da vas torej čisto zares posluša in sliši. Da vam prisluhne. In da se smiselno navezuje na to, kar mu poveste. Da imate občutek, da vas tako potrjuje, sprejema in spodbuja. Zakaj je to pomembno? Ker pomeni zadovoljevanje bistvene človeške potrebe, ki ni potreba po komuniciranju, temveč je potreba po pripovedovanju, pogovarjanju, potrjevanju in sprejemanju. Torej velja tudi za otroke. Ki si želijo, da jim starši prisluhnejo, jih jemljejo resno in jih imajo za resne sogovorce.
Otroci so evolucijsko usposobljeni, da zelo dobro zaznavajo, kako se starši pogovarjajo z njimi. Natančno vedo, kdaj so prijazni in kdaj so pod stresom, kdaj so naklonjeni in kdaj so hladni ali napadalni. Nič jim ne uide. In prav je, da jim ne uide. Evolucija je že zdavnaj poskrbela za to.
Vedo tudi, kdaj so s starši v pristnem dialogu in kdaj niso. Ko so še čisto majhni, sicer ne vedo, zato pa čutijo oziroma intuitivno vedo. Na tej točki se lahko ustavimo in povzamemo. Otroci vsekakor sporočajo staršem, da si želijo biti z njimi v pristnem dialogu.
Pristni dialog zajema tudi in morda celo predvsem poslušanje. Otroci želijo, da jih starši resno poslušajo in tudi slišijo. Kaj še zajema pristni dialog med starši in otroki?
Zajema tudi odzivanje na otrokove temeljne psihološke potrebe, ki so te: potreba po prijaznosti, podpori in varnosti.
Ali ni tako, da potrebuje vsak otrok najprej zlasti prijaznost, podporo in varnost? Ali ni res, da to potrebuje tudi vsak odrasli človek? Naj bi bilo kasneje v življenju kaj drugače, kot je v otroštvu? Saj to, kar potrebuje otrok za razvoj osebnosti, potrebuje tudi vsaka že razvita osebnost. Zakaj potrebuje?
Ker se na neprijaznost težko odziva prijazno. Morda se odziva na začetku, nekaj časa, dolgoročno pa ne vzdrži in se ji zdi tako odzivanje nerazumno oziroma škodljivo.
Podobno lahko rečemo za podporo in zagotavljanje varnosti. Brez podpore pade še junak, pravi pregovor, brez občutka varnosti pa se širi in krepi toksično vzdušje, ki zastruplja odnose po definiciji. Noben človek torej nima notranjega interesa, da bi živel v neprijaznem strupenem okolju brez podpore drugih ljudi.
Vidimo torej, da zajema pristni dialog med starši in otroki ne le poslušanje, da bi učinkoviteje komunicirali, temveč tudi zadovoljevanje temeljnih psiholoških potreb. Dialog je zato mnogo več kot komuniciranje, prenašanje informacij ali izmenjevanje mnenj.
Za zares dober dialog je potrebno še nekaj.
Potrebno je natančno prepoznavanja čustev, ki se rojevajo tako znotraj otrok kot znotraj staršev.
Kakor je res, da imajo starši svoje upe, sanje in želje glede svojih otrok, je res, da imajo tudi slednji svoje upe, sanje in želje glede svojih staršev: da jim prisluhnejo, jih poslušajo in so čustveno ustrezno odzivni.
Vedno je zato dobro prisluhniti otrokom in jih prositi, naj povedo, kakšne upe, sanje in želje glede staršev imajo.
