Dušan Rutar
Ne žrtvujte lastnega blagostanja! Iz prazne posode ne morete dajati drugim. Naj pojasnim.
Številni ljudje pripovedujejo psihologom in psihoanalitikom, da imajo občutek, da jih drugi ljudje izkoriščajo, da so sebični in egocentrični, da jih nikoli zares ne poslušajo, da jim malo dajejo in da preveč pričakujejo. Zdi se kot vsakdanje jamranje in pritoževanje nad drugimi ljudmi, toda v resnici imajo zelo prav.
Prav imajo tudi, ko pripovedujejo, kako jim njihove dobrodušnosti drugi ljudje ne vračajo, kako ne sodelujejo z njimi, temveč samo srkajo od njih, jim jemljejo energijo, jim pravzaprav škodijo.
Ljudje imajo prav, ko trdijo, da čutijo malo empatije in sočutja, da so številni ljudje okoli njih bolj paraziti, ki samo gledajo nase, na lastne koristi in čakajo na priložnosti, da nagrabijo zase še več, kot že imajo, in pridobivajo nekakšno prednost pred njimi.
Na podlagi takih zgodb, ki sem jih v svojem življenju slišal na stotine, se je res treba še enkrat vprašati, kakšen je pravi pomen sočutja, altruizma in naklonjenosti do drugih ljudi, kaj v resnici pomeni biti sočuten.
Najprej lahko ugotovimo, to potrjujejo tako izkušnje kot znanstvene študije, da imajo mnogi ljudje sindrom, ki ga opišemo takole: nenehno dajejo drugim, so jim na voljo, želijo sodelovati, nazaj pa dobijo malo ali včasih celo nič. Drugim dajejo prednost pred seboj ter se izčrpavajo in čudijo, zakaj jim drugi ne vračajo, zakaj niso recipročni, zakaj so torej sebični.
Psihologi so že zdavnaj opisali ta sindrom, zaradi katerega dajejo ljudje prednost drugim, tako so naučeni od malega, sebe pa vedno znova postavijo na drugo mesto, nekam v ozadje, češ da se nočejo riniti v ospredje, da niso 'taki'. V resnici pa ne skrbijo dovolj za lastno telesno in duševno blagostanje, zato sčasoma izgorijo in so vse bolj brez energije.
Psihološka škoda takega vedenja in delovanja je zares znatna: stalno zanemarjanje svojih potreb, želja in interesov; čustveno praznjenje; izgubljanje smisla. Stara eksistencialistična lekcija je zato na mestu: vsak človek zasluži ljubezen in potrjevanje. Ljubite zato sebe, postavite sebe v ospredje, ne čakajte vse življenje, da vas bo nekdo začel ljubiti, potrjevati in sprejemati, ker se lahko zgodi, da boste prej odšli, preden se bo to zgodilo.
Nekateri se seveda zgražajo ob takem zapisu, a le zato, ker ga ne razumejo dobro. Če bi ga razumeli, se ne bi zgražali.
Žrtvovanje sebe, praznjenje lastnih rezerv, zanemarjanje lastnih želja in interesov namreč ne more biti dobro. Človeka izčrpava in na koncu izčrpa, zato ne more več biti na voljo drugim ljudem. Želi biti, a nima več dovolj energije.
Zapisano pa še ne pomeni, da je sebičnost dobra, da je treba biti sebičen, kajti sebičnost ni isto kot skrb zase in za svojo dobrobit, kot zmotno verjamejo nekateri ljudje.
Blagostanje ljudi je zelo povezano s socialno kohezijo oziroma z dobrimi medsebojnimi odnosi. Že dolgo vemo, da so taki odnosi ključni za negovanje medsebojnega zaupanja, skrbi za drugega in dobrobiti ljudi. Vse to močno omejuje občutke tesnobe, izgubljanje smisla življenja in osamljenost.
Bistvena je torej recipročnost, vzajemnost: jaz dajem tebi, ti daješ meni. Dobri medsebojni odnosi ne morejo nastajati in obstajati brez recipročnosti. Pomenijo povezanost, ki se krepi z močjo mreže odnosov. Empirično je ugotovljeno, da taka mreža trajno vpliva na kakovost življenja, življenjske priložnosti in celo pričakovano življenjsko dobo.
Ne izčrpavajte se torej z naivno idejo, ki ji sledi naivna praksa, da morate pomagati drugim in dati njihovi dobrobiti prednost pred svojo. Če boste to počeli, boste kmalu izčrpani, razočarani in depresivni, dobrobit drugih pa se tudi ne bo povečala, saj se bo povečevala le njihova sebičnost. Če boste še naprej bolj skrbeli za prijatelje in sodelavce, za njihove sebične interese in za njihovo egocentričnost, pri tem pa zanemarjali skrb zase, bo tako vedenje in delovanje spodkopalo vaše blagostanje, namesto da bi ga povečevalo.
In nikar ne mislite, da bodo takrat, ko boste izčrpani in osamljeni, drugi sočutno priskočili vam na pomoč. Večina ne bo, ker ste jo navadili, da vedno vi skrbite zanje in za njihovo dobrobit, kot da so vaše zaloge energije neizčrpne. Ljudje, ki ste jim v preteklosti sočutno 'pomagali', jim bili vedno na voljo, se bodo morda samo brezbrižno obrnili na petah in odpeketali. V resnici jim je namreč že dolgo vseeno za vas, le da tega ne veste in morda celo nočete vedeti.
