Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 6. maj 2024

Eno samo prijazno dejanje

 Dušan Rutar

Imamo nekaj skupnega. Vsakdo od nas ve, koliko sovraštva so zmožni ljudje. Vsakdo ve, koliko nasilja se lahko rodi med ljudmi. Obstaja pa še nekaj, kar nam je tudi skupno. Vsakdo namreč ve, koliko poguma je včasih potrebnega, da naredi človek eno samo prijazno dejanje. Eno samo dejanje, ki lahko ostane v spominu kot čudež. Ostane kot nekaj, česar ne znamo ubesediti, vemo pa, da je dobro, da sega v samo jedro naše narave in povzroči tam nekaj, kar ostane za vedno.

To velja zlasti v temnih časih, ko je človek sam, osamljen, ko je prestrašen in tesnoben, ko ne vidi izhoda iz težkega položaja, ko izgublja smisel in se mu zdi, da poti preprosto ni več, da se je izgubil in da ne ve, kako še ustvarjati pot.

Ni lahko ustvarjati poti skozi življenje; to je zahtevno in naporno delo. Človeka spremljata dvoumnost in negotovost, ki ju ponazarja ogenj. Ljudje ga od nekdaj povezujejo z ustvarjanjem in uničenjem, s svetlobo in temo.

Človek tako krmari med različnimi silami svetlobe in teme, se spopada z njimi in upa, da bo v bojih z neznanim vendarle zmagovalec. In da bi postal zmagovalec, potrebuje dobre zgodbe in dobre pripovedovalce. Dobre zgodbe niso mnenja, nasveti, niso predlogi in niso propagandna sporočila. So nekaj čisto drugega.

V filmu z naslovom Bela golobica (White Bird, Marc Forster, 2023) spremljamo dobro pripoved, ki nas navdušuje. To je čudežna zgodba o dobrem. Je zgodba o dobrem, o enem samem dejanju, ki utelesi idejo dobrega, in sicer na način, zaradi katerega se spreminja samo življenje.

Film je pripoved, v njem pa pripoveduje babica Grandmère (Helen Mirren) še eno zgodbo s preprosto rdečo nitjo: v življenju lahko pozabite veliko stvari, a teh, ki utelešajo prijaznost in dobro, ne boste pozabili nikoli.

Imamo torej zgodbo znotraj zgodbe. To je zgodba za nas in je o nas samih. Zares ji velja prisluhniti in jo slišati vedno znova.

Babica pripoveduje zgodbo o času med drugo svetovno vojno, ko je bila otrok. Bila je judovsko dekle v svetu, v katerem so se nacisti odločili, da popolnoma uničijo vse judovsko in pobijejo vse Jude.

To je pretresljiva zgodba o dobrem, ki se zgodi v slabem svetu. Je zgodba za vsakega otroka in je zgodba za vso in vsako družino. Res je, da je podobnih zgodb veliko, toda niso vse tako dobro povedane, da sežejo človeku do srca. Kajti šele takrat, ko sežejo v srce, sprožijo učinke. Zgodbe, ki ljudem ne sežejo do srca, namreč ne sprožajo učinkov in so žalostne. So nemočne in ljudje jih kmalu pozabijo.

Obstajajo pa zgodbe, ki jih ne pozabijo. Zaradi njih se spreminjajo. Postajajo boljši ljudje. Resnično, ljudje se spreminjajo zaradi dobrih zgodb. Tudi zaradi slabih, vendar so take spremembe slabe. To so zle spremembe.

Obstaja temna plat človeških bitij in obstaja njihova najtemnejša plat. Obstaja zlo, obstajajo pa tudi zgodbe, ki si jih velja zapomniti, ker so utelešenje dobrega. Če si jih dobro vtisnemo v spomin, se lahko zgodi, da naša temna plat nikoli ne uzre luči sveta. Lahko ostane skrita, lahko pa se tudi izniči. Lahko izgine. V tem je nekaj čudežnega.

Kot je nekaj čudežnega v zgodbi, ki jo pripoveduje film ne le posameznim družinam, temveč celotni družbi. Pripoveduje ji zgodbo o ljudeh in njihovi čustveni odzivnosti, ki jo najbolje simbolizira ogenj, v katerem odkrivamo metafore za strah, navdušenje ali nostalgijo, ljubezen, bolečino in trpljenje.

Morda so prav lekcije ognja tiste, ki jih najbolj potrebujemo, da se premaknemo in naredimo kako drobno dejanje. Ne govorim o revoluciji, daleč od tega.

A za človeka je lahko že drobno prijazno dejanje revolucija in čudež obenem. Če ima ideja o človekovi preobrazbi še kak smisel in pomen, potem ga odkrivam v drobnih dejanjih, ki se skrivajo v ciklih rojstva, rasti, propadanja in ponovnega rojstva.

To so dejanja za osebno preobrazbo, rast ali obnovo, za nov občutek sebe. Človek je zanje hvaležen. In potem se morda spomni, da v vsakdanjem življenju pogosto podcenjuje pomen hvaležnosti in podobnih prosocialnih dejanj ter tako preprečuje sebi in drugim, da bi z drobnimi prijaznimi dejanji povečevali blagostanje ali dobrobit – lastno in dobrobit drugih.