Dušan Rutar
Nenavadno privlačna ideja, ki je bila močno v obtoku v obdobju renesanse, Pico della Mirandola je o njej spisal razpravo, ki nam daje misliti tudi danes, njej naslov je Govor o človekovem dostojanstvu (lat. De hominis dignitate oratio, 1486), je izraz človekove zmožnosti, da se ne zanaša slepo na naravo ali Boga, ko razmišlja o sebi, lastni identiteti, smislu življenja in dostojanstvu. Ideja je morda sprva koga osupnila, saj ni bil navajen, da lahko razmišlja o statusu svoje zavesti o svetu in sebi v njem. Navajen je bil namreč, da so mu drugi povedali, kdo je in kje je njegovo mesto v svetu, kako se mora vesti in kaj početi, v čem je smisel vsega tega.
Dostojanstvo je zato prava beseda. Je dobro izbrana. Neločljivo je povezana z vprašanjem, kaj lahko storim za ohranitev svojega dostojanstva. Kajti morda sploh ni nujno, da se človek sprašuje glede lastnega dostojanstva in želje, da ga ne le ohrani, temveč še poveča, če je le mogoče.
Kako torej ohranjam svoje dostojanstvo danes, ko mi na vsakem koraku govorijo, kaj je treba izpolniti, kaj narediti in kaj doseči, da bi bil optimalen in uspešen? Kako naj se sprašujem, v luči renesančne in razsvetljenske duhovne revolucije, in kako naj sledim velikim vzornikom, ki so nesporno dokazali, da moramo celo to, kar imamo v določenem trenutku za resnico, podrediti dvomu in kritiki? Kako naj se sprašujem o svojih željah, če pa mi sporočajo, da vedo zanje, še preden sploh odprem usta? Namesto da bi podvrgel razumni kritiki sam razum, saj ta tako kritiko nujno potrebuje, hitim z zadovoljevanjem želja in sem prepričan, da lahko uspem po receptih, ki mi jih ponujajo iz dneva v dan.
A zakaj jih sploh poslušam in zakaj jim sledim?
Razsvetljeno je spoznanje, da se mora že mlad človek naučiti dvomiti v vsako znanje, vendar mu v šolah to preprečujejo na vsakem koraku, saj se od njega pričakuje, da pomni in po možnosti brez besed sprejema družbeno verificirano znanje oziroma to, kar je nekdo pred tem opremil z nalepko znanje. Učiti se je tako treba celo pravilnih interpretacij romanov, novel, pesmi, skladb in slik.
Čeprav je že dolgo znano, da je znanje delo, da pomeni razvijanje, eksperimente, poskuse in zmote, nikoli končano izdelovanje pomena in vrednosti človeške izkušnje, se vse bolj ceni tisto znanje, ki dodaja vrednost.
Izobraževanje zato ni to, o čemer je razmišljal Hegel, ko je dejal, da pomeni osvobajanje duha, temveč je v prevladujoči meri podrejanje samovoljnosti učiteljev ter egocentričnosti piscev učbenikov in učnih načrtov. Razsvetljena nevednost je zato pravšnji izraz za sodobno izobraženost, podrejeno dodajanju vrednosti, družbenemu verificiranju ter pohvalam elitnih akademikov in priložnostnih javnih govorcev.
Glavni problem šole pa sploh ni dostop do znanja, temveč je razumevanje resnice in njenih učinkov na življenje. Problem imenujem neoperativna dostopnost do znanja. Njen nujni spremljevalec je standardiziranje kognitivne produkcije, zaradi katere imajo vsa mnenja enako vrednost. Ljudje jih izražajo in mnenja so kakor krompirji – druga ob drugih, ker nimajo nobene možnosti medsebojnega komuniciranja.
Grotesknost zapisanega prepoznavam v vse večjem številu domnevno optimiziranih ljudi v navidezno popolnem svet – nova utopija.
Karl Marx nima v takem svetu nobene vloge, čeprav je še vedno res, da je preoblikovanje sveta, ne s pomočjo mnenj, receptov in modelov, temveč s kritičnimi refleksijami obstoječih načinov življenja, kakor jih je imenoval, zavedajoč se možnosti drugih načinov mišljenja in življenja, naša usoda.
Zavedanje lastne šibkosti, ranljivosti in ranjenosti je naš prvi korak. Samo iz skupne ranljivosti in hendikepa je mogoče sprožiti moč misli, ki zmore bojevati to težko bitko.
Odnos z resnico, ne z družbeno verificiranim znanjem, ki ga prenašajo v šolah, je organsko povezan s časom resnice in dogodka, ki prekine zgodovino. Namesto kopičenja istega nas zato čaka dogodek. Čaka nas ustvarjanje novih oblik in možnosti življenja. Ne bomo se umeščali, temveč se bomo naravnali na dogodek kot prekinitev toka kontinuiranega časa.
Nekateri mu bodo zvesti. Drugi pač ne.
