Dušan Rutar
Pogovori, v katere vstopam vsak dan, razkrivajo bolečino ljudi, tudi zelo mladih, ki uporabljajo vse mogoče vizualne načine in digitalne trike, da so na socialnih medijih videti tanjši, vitkejši, lepši, bolj zdravi. Zakaj to delajo?
Ker je videz pomemben. Nič novega. Vsi že dolgo vemo, da je videz pomemben – pomemben je celo takrat, ko ni. In da je pomembno še nekaj. Videz namreč pripomore k sklepanju, koliko je človek inteligenten in vreden zaupanja. Preden ga lahko spoznamo, imamo na voljo le njegov videz. Če torej spreminjam videz tako, da sklepam, da bom videti lepši in vitkejši in bolj zdrav, je zelo verjetno, da bodo drugi ljudje mislili, da sem tudi inteligentnejši in vreden zaupanja. Naredimo ovinek.
Biti inteligenten in vesti se inteligentno sploh ni enostavno. Pravzaprav je zahtevno, včasih pa je celo nemogoče. Je tudi nekoliko paradoksno. Primer. V družbi povem nekaj inteligentnega, nazaj pa dobim sporočilo, da spet »filozofiram«, naj torej raje utihnem. Želim izpasti inteligenten, a sem kaznovan in izločen. Drugi primer. Ker sem na televiziji slišal, naj uporabljam svojo glavo in naj kritično mislim, to tudi naredim, ker verjamem, da imajo prav, da je tako razmišljanje tudi znak inteligentnosti. Učinek je pogosto enak kot v prvem primeru. Dobim sporočilo, da kritično razmišljanje ni smiselno in ni pomembno, naj torej raje utihnem ali pa povem kako šalo, da se ljudje razvedrijo, in govorim o vremenu; sporočijo mi tudi, da tako ali tako ni dobro misliti s svojo glavo, ker je bolje misliti tako, kot mislijo »vsi drugi«. Ko izrečem kako filozofsko modrost, v tem primeru res filozofiram – berem Nietzscheja in me zanima pogovor o njegovi ideji, da je namen pisanja zgodovine demistificirati zaprte zgodovinske horizonte –, je še slabše, ker ni nihče pripravljen pridružiti se mi. Kaj sedaj?
Lepi, vitki in na videz zdravi ljudje so torej tudi pametni in vredni zaupanja. Nisem čisto prepričan. In kaj je z vsemi drugimi?
Paradoks je, da želimo z videzom narediti vtis na druge ljudi, da smo pametni, inteligentni in vredni zaupanja, potem pa odpremo usta in začnemo govoriti. Prej ali slej namreč moramo spregovoriti. In vse več je ljudi, ki izjavljajo, da nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali. In ne morem sprejeti vseh, ki bi se radi pogovarjali z menoj, s popolnim tujcem, ker ima dan samo 24 ur.
Na voljo imamo torej lepe videze, teh je, kolikor hočete, imamo tudi obljube inteligentnega vedenja in delovanja, obljube, da so ljudje vredni zaupanja, v vsakdanji realnosti, ko naj bi se vse skupaj tudi udejanjilo, pa je pogosto bistveno drugače. Človek je nenadoma čisto sam. Zakaj to delamo?
Celo številni ljudje, ki so dejansko lepi, vitki, zdravi, ne le na videz, so – zelo nesrečni. Trpijo.
Njihovo trpljenje govori o praznosti medsebojnih odnosov, ki v najboljšem primeru temeljijo na površinskih vtisih, v najslabšem pa so zares odtujeni, hladni in povsem prazni, o bolečih učinkih medsebojnega vplivanja zunanjega videza, družbenega dojemanja človeške inteligentnosti in pristne vrednosti posamezne osebe.
Sodobne sociološke in psihološke raziskave razkrivajo globoko zaskrbljujoč paradoks o lepoti, inteligenci in družbeni sprejemljivosti, saj je ogromno ljudi osamljenih, kot da so, kljub videzom, nevidni. Znanstvene študije dosledno dokazujejo, da telesna privlačnost sem in tja zares obljublja in včasih celo zagotavlja začetne družbene prednosti, ki so v kulturi zmagovalcev kajpak pomembne, a so te koristi pogosto zgolj površinske, saj so tudi videzi ploski, površinski, brez globin, in na koncu nezadostne za smiselno človeško povezanost, ki temelji na sočutju in izhaja iz njega – torej ne izhaja iz videzov.
Številne longitudinalne študije so doslej pokazale, da telesno privlačni posamezniki kljub navidezno privilegiranemu družbenemu položaju pogosto doživljajo globoko osamljenost in psihično izolacijo. Korelacija med lepoto in inteligenco je namreč v veliki meri zgolj kognitivna pristranskost, ne pa znanstvena realnost. Domnevno vznemirljiva začetna zgodba o lepoti, vitkosti in inteligentnosti je na koncu zgolj dolgočasna in nezanimiva štorija.
Ljudje pa še naprej nezavedno projicirajo kompetentnost in zaupanja vredno obnašanje na privlačna telesa, s čimer ustvarjajo performativni družbeni scenarij, kjer postaja videz posrednik bistvenih človeških lastnosti – z obljubo, da si jih ljudje zares želijo.
Saj si jih želijo, ljudje morda niti ne vedo, da si želijo inteligentnega vedenja in zaupanja vrednega delovanja, le da se v njihovih vsakdanjih življenjih uveljavljajo tudi vzorci vedenja in delovanja, ki niso kaj dosti inteligentni, še manj pa so zaupanja vredni, ker so bodisi nerazumni bodisi povsem neracionalni, škodljivi in celo toksični. Kot rečeno: težko se je vesti inteligentno in biti zaupanja vreden človek v morju nizkih moralnih standardov, sumljivih etičnih pričakovanj, pospeševane egocentričnosti in pomanjkanja sočutja.
Orisani družbeni in kulturni mehanizem razkriva več o družbenih patologijah kot pa o posameznikovi vrednosti. Evolucijski psihologi menijo, da ta pristranskost izvira iz primitivnih mehanizmov družbenega signaliziranja – kjer sta fizična simetrija in zdravje nekoč kazala na potencialno reproduktivno sposobnost. Vendar pa v zapletenih sodobnih družbah te rudimentarne zaznavne bližnjice postajajo globoko omejujoče in uničujoče. Tragedija je v tem, da dinamika družbenega življenja pogosto kaznuje pristno inteligenco in pristen značaj. Resnično inteligentni posamezniki namreč velikokrat razvijejo zapleteno notranjo duhovno oziroma simbolno pokrajino, ki se upira poenostavljeni družbeni kategorizaciji, ker je samo življenje zapleteno, odprto in do določene mere celo nerazumljeno. Njihove niansirane perspektive jih pogosto naredijo manj družbeno sprejemljive, in ne bolj.
Sodobne raziskave o epidemijah osamljenosti razkrivajo osupljiv trend: povečana telesna privlačnost je povezana z zmanjšano globino medosebnih povezav. Lepi ljudje tako poročajo, da se počutijo objektivizirane, nenehno vrednotene in redko zares videne. Njihov videz postaja hkrati orožje in zapor. Koncept »upravljanja vtisov« ameriškega sociologa Ervinga Goffmana postane tu še posebej pomemben.
Ljudje se naučijo že zgodaj v življenju selekcionirati in izbirati zunanje predstavitve, ki domnevno in vsaj za silo zadovoljujejo družbena pričakovanja, pogosto za ceno pristnega samoizražanja in notranje bolečine. Rezultat je razširjena izkušnja performativnega obstoja, kjer pristna človeška povezanost postaja vse redkejša, nadomeščajo pa jo zunanji spektakli, predstave in obdelane podobe. Temeljno vprašanje zato postane: Ali je bolje biti površno sprejet ali avtentično marginaliziran? Odgovor nakazuje, da resnično človeško dostojanstvo ni v družbenem potrjevanju, temveč je v ohranjanju lastne notranje vrednosti ne glede na zunanje dojemanje.
