Dušan Rutar
V vsakdanjem življenju se včasih srečamo z izrazoma jin in jang, ki ju kultivirajo filozofi zlasti na Kitajskem, a ne le tam. Navadno mislimo, da predstavljata dve nasprotni polovici celote, ki se harmonično povezujeta; tako ju grafično prikazujejo. V resnici pa je precej drugače. Drugačnost razumevanja besede jin nam najprej postreže z vpogledom, ki dodatno razsvetljuje pomenske odtenke besede hendikep. Poglejmo, kako. Beseda jin je zlasti neločljivo povezana z besedo etika, zato je koristno, če si jo ogledamo in jo premislimo.
Iz zgodovine filozofskih idej, ki so nastale z razmišljanjem, kaj vse pomeni jin, lahko izluščimo nekaj stalnic, ki so zelo produktivne za nadaljnje razmišljanje o tem konceptu.
Jin pomeni pasivnost, upogljivost ali prožnost, dovzetnost ali odprtost.
Pasivnost. Ne pomeni, da človek kot kup nesreče ali žrtev čaka na boljše čase ali na to, da ga bo kdo opazil in mu pomagal, ga obravnaval, opolnomočil ali mu kako drugače priskočil na pomoč. Daleč od tega. Pomeni držo v odnosu do tega, kar človeka presega. Lep primer za razumevanje pasivnosti so Jezusove besede, da se je vse skupaj pričelo kot občutek, ki je napolnil njegovo telo. Občutka ni izzval, ni ga ustvaril, ni vplival nanj. Prepustil se mu je, da je napolnil telo. In kako je občutek nastal? Spontano se je pojavil.
To je bil občutek nečesa novega, drugačnega, neznanega, občutek, da se nekaj dogaja, da se nekaj premika in poraja, da nastaja odprtost, da se uresničuje, udejanja. Jezus v tistem trenutku še ne more vedeti, kaj natančno se dogaja, vendar se prepusti. Lahko se tudi ne bi, kajpak, lahko bi ga popadel strah, lahko bi bil brezbrižen, in se ne bi zgodilo nič.
Upogljivost/prožnost. Človek se lahko upira občutkom, idejam, vplivom, silam, ki delujejo nanj. Prav gotovo lahko skuša vztrajati na kraju, kjer že stoji, morda misli, da se noče spreminjati, da ne bi bilo prav, da se spremeni. Lahko pa je prožen, lahko se upogne, kot se upogne veja pozimi, ko naletava sneg in se kopiči na njej.
Dovzetnost/odprtost. Pomeni sprejemanje tega, kar mislijo drugi ljudje – ne pomeni nujno strinjanja z njimi. Pomeni tudi odprtost do tega, s čimer se človek ne strinja, do tega, kar je novo, neznano in morda celo grozeče. Zlasti pa pomeni odprtost do lastne prihodnosti, do nedoločene prihodnosti, ki je človek ne more povsem nadzorovati.
Etičnost je očitno prepletena z besedo jin, saj drugače kot skozi odprtost, prožnost in pasivnost ne moremo misliti, kako bi se človek lahko podredil brezčasni univerzalnosti, ki povsem presega njegovo partikularnost, začasnost in končnost.
In kako je z vsem tem povezana beseda hendikep?
Povezana je takole. Hendikep najprej pomeni, da človek ni popolni gospodar v svoji hiši, da ne obvladuje samega sebe, da je odprt in na neki način nedokončan. Pomeni tudi, da je končno bitje, da se nekega dne pojavi in nekega dne premine. Pomeni, da je omejen v svojem delovanju, in pomeni, da lahko prav zato presega samega sebe in se podreja univerzalnemu, ki ga lahko misli.
Hendikep je drugo ime za odprtost, ki ni pomanjkljivost. Bilo bi smešno in celo neumno, če bi trdili, da je vesolje pomanjkljivo, ker je odprto in verjetno neskončno.
In drugo ime za odprtost je: nikoli se ne vdaj. Vstani iz postelje in nadaljuj, ustvarjaj svojo pot še naprej. Kajti 90 % vseh sanj umre, ker se ljudje prestrašeno sprašujejo le kaj bodo porekli drugi ljudje. Bojijo se drug drugega. Morda je to njihov največji hendikep.
