Darij Zadnikar
Epidemija, v kateri tičimo, nas ni soočila le s samim seboj, z našimi strahovi, navideznimi statusi in s stremljenji po plehkih rečeh, temveč tudi z naravo oblasti, ki nas definira, premešča in gnete v vedno nove subjektivnosti. Ko opazujemo ravnanje oblasti, preseneča nemoč pri reševanju te krize, in ko pogledamo na podložnike, preseneča, kako se uklanjajo taisti nemoči oblasti. Prav to uklanjanje nemoči šele potrjuje njeno nadmoč. Zdi se paradoksalno, da bi kakršna koli oblast, pa če je leva ali desna, sposobna ali nesposobna, poštena ali kleptomanska, pri soočanju z virusom morala biti ne preveč uspešna, če bi sploh hotela veljati za avtoritarno oblast. A kako bi lahko postali moderni subjekti, če se ne bi podrejali fikciji?
Pri spomladanski tragediji v Bergamu so medicinski strokovnjaki skupaj s someščani prišli do sklepa, da je način soočanja z epidemijo neučinkovit tudi zato, ker sta zdravje in odnos do telesa privilegirana domena medicine in zdravstvenega sistema. Ta je lahko javen in državno-plansko centraliziran ali pa privatiziran in nedostopen. Pogosto smo v razpravah o epidemiji slišali zagovarjanje državno-planskega zdravstva, ki pa je prezrlo patologije takšnega sistema, kot je to razširjenost korupcije, nepotrebnega administriranja ipd. Ob strahotnih okoliščinah so v Bergamu menili, da bi na ravni preventive in soočanja z grožnjami zdravju in življenju ljudi bilo ustrezneje delovati bolj lokalno in v sodelovanju z ljudmi. Medicina in državna administracija ne bi bila tu zato, da bi upravljali družbo. Potrebovali bi še mnoštvo skupnostnih podpor, ki bi nudile odziven servis lokalnim skupnostim, ki ob takšnih grožnjah srečujejo zelo različne probleme in jih razumejo bolje kot državni uradniki in razni zunanji eksperti. Obstoječe centralizirano upravljanje z epidemijo se zdi, kot da bi hoteli z rabo težke mehanizacije urejati zelenjavne vrtičke.
Tem pogledom, ki sežejo onkraj razkola privatnega in javnega na teren skupnega, očitajo, da ljudje pač niso odgovorni, da se obnašajo egoistično, da jim ne gre zaupati in, da je zato treba sprejemati državne ukaze, ki določajo, kako se morajo ljudje obnašati, gibati in kaj smejo misliti. Ti argumenti niso povsem neutemeljeni, a ko se vprašamo, zakaj so ljudje tako »neodgovorni«, pridemo do sklepa, da zato, ker jih to uči taista moderna oblast, ki jim vse to očita.
Anarhisti pravijo, da je temeljni problem takšne oblasti, da pasivizira ljudi, ker mislijo, da bodo zadeve skupnosti rešene s tem, ko občasno oddamo glas za tega ali onega strankarskega predstavnika in nasploh, da svojo moč delegiramo na one »zgoraj«. Če z njimi nismo zadovoljni, lahko čez čas spet pogledamo oglaševalske prijeme strank in glasujemo za koga drugega. Posledično predstavniki in stranke skrbijo le zase, ljudje pa postanejo pasivni in spričo korupcije nezainteresirani in nesposobni za politično presojo in participacijo.
Nasprotje temu bi bila demokratizacija z bolj lokalno, neposredno in kontinuirano udeležbo ljudi pri odločanju. Teh izkušenj je veliko in večinoma se ne deklarirajo za anarhistične. Nekatere so tradicionalne in jih srečamo pri staroselskih skupnostih, nekatere so razvile skupnosti v urbanih uporih zadnjih desetletij, razširjene so številne okoljske iniciative, obstajajo prakse demokratičnega komunalizma na širših območjih, konec koncev tudi sodobne komunikacijske možnosti lahko pospešijo možnosti sodelovanja, brez opore na komercialna in manipulativna »družbena omrežja«. Kaj je skupna značilnost te moderne oblasti, s katero se spopadajo ti lokalni, a številni in raznoliki odpori?
Antropolog James C. Scott je pred dvema desetletjema objavil študijo z naslovom Gledati kot država: Kako so propadli nekateri načrti za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi. V delu nam niza dobesedno tragikomične primere spodletelih preoblikovanj moderne krajine. Tudi k nam je pred stoletji segla sprega administrativnega in znanstvenega preoblikovanje gozdnega gospodarstva, ki je sledilo načelu maksimiranja prirastka in dobička, pozabljalo pa na množico lokalnih posebnosti, na katere se centralno načrtovanje ni moglo ali želelo ozirati. Monokulturne gozdove bi tedaj najraje uredili podobno današnji »estetiki« koruznih polj. Ni šlo zgolj za agrikulturno, temveč tudi za fiskalno transparenco, ki bi koristila davčnim uradnikom. Na prebivalce in nasploh celostni biotski sistem se oblastni pogledi niso ozirali. Moderno kmetijstvo se je poznanstvenilo in industrializiralo. Posledice niso vedno pripeljale do želenih učinkov ali se pa jih je merilo, ne da bi upoštevali bremen tehnologije, kemično-industrijske podpore, ekoloških in zdravstvenih tveganj, izseljevanja itn. Takšni znanstveno-administrativni posegi v kmetijstvu so pripeljali tudi do nasprotnih učinkov, zmanjšanja pridelkov in lakot, kot npr. pri sovjetski kolektivizaciji, čeprav so pri tem projektu svetovali in se nad njim navduševali tudi ameriški agronomi. Uničujočim učinkom ni prispevalo le abstraktno znanstveno načrtovanje industrijskega kmetijstva, ki ni upoštevalo številne raznolike lokalne pogoje rasti, ampak še bolj boljševiško preganjanje kmetov in zatiranje njihove lokalne vednosti kot »neznanstvene« in »nazadnjaške«. Scott med številnimi primeri veliko prostora posveti tudi urbanizaciji, ki spontano rast mest zamenja s centralno racionalizacijo, načrtovanjem in gradnjo »idealnih« mest. Vzorčen primer je Brasília, velemesto, ki ga zgradijo po načrtih arhitektov Lúcia Costa in Oscarja Niemeyera. Nova prestolnica bi se morala izogniti kaotičnosti Ría. Realizacija načrta se je izkazala za neživljenjskega, ker pač v arhitekturnih birojih in državnih uradih ni mogoče predvideti in rekonstruirati vseh življenjskih interesov in potreb ljudi. Pogled od zgoraj tega tudi ne želi. Mesto je zaživelo šele, ko so ga na obrobju dopolnile kaotične favele z ljudmi, ki zadovoljujejo potrebe urbanega življenja.
Problem teh pristopov je pogled od zgoraj po vzoru državne hierarhije. Ta pogled zahteva preglednost terena spodaj, vključno s populacijo, ki se tudi empirično, ne le meri ampak tudi preoblikuje v med seboj primerljive in standardizirane subjekte. Pomembno vlogo ima »znanstven« pogled, ki opazuje od zgoraj (domnevno zato »objektivno«) in s statističnimi metodami ugotavlja povprečja, ki so potem dojeta kot »normala«, ki se redefinira v »norme«. To je trenutek, ki ga potrebuje oblast zgoraj, saj imajo zdaj pod sabo pregleden teren in norme, na katere je treba (zlepa ali zgrda) adaptirati populacijo.
Avtoritarno urejanje vedno proizvede delež neprilagojenih, ki jim je prepuščena vloga socialnih patologij ali pa odpora. Slednjega oblast prav tako dojema kot patologijo. Objektivni pogled znanosti, ki naj bi bil nevtralen, ker je s konceptom univerzalnega uma zasedel pozicijo odpravljenega boga, je tako komplementaren birokratskemu pogledu od zgoraj, ki izvaja sekularizirano božjo premoč z državno intervencijo. V tej konstelaciji je problematično, da ljudje, ki so spodaj (objekt in material ukrepanja) ne znajo več misliti zadev iz svoje pozicije, ampak vsak išče argumente, kot da bi bil minister, in ne podložnik.
Vrnimo se k upravljanju epidemije. Zakaj takšne grozljive procedure v ravnanju s starostniki? Izolacija, zabojniki, športne hale, »rdeče cone«? Pred tem pa že sama ideja kopičenja starostnikov v institucije, ki so pogosto ločene iz življenja okolja, ki pa je spet lahko le nekakšno spalno naselje. Šoloobvezni otroci s posebnimi potrebami obravnavani z istimi ukrepi kot ostali? Koliko je še takšnih nevidnih skupin prebivalcev, ki jih ustvarjajo ukrepi pogleda od zgoraj?
K razširjanju modernega znanstveno podprtega odzgornjega abstraktnega in represivnega ukrepanja, ki seže le do tistih, ki so normalizirani, pripomore naša nesposobnost odpora, ki bi zahteval epistemološki obrat k odspodnjim pogledom. Vse to proizvede prezrte skupine, do katerih »ukrepi« sežejo neprimerno ali pa sploh ne, in postanejo moteč podatek v statistikah. Če prezrti pogledajo nase od spodaj in ne odzgoraj, je to dobro izhodišče odpora.
