Možnost inkluzije

Petra Greiner

Inkluzija v najčistejšem, a obenem najpreprostejšem pomenu skozi politična sita zakonodaje ne bo mogoča. Če smo sistem ljudje, potem je treba pričeti pri njih, da ne zapišem ravno pri nas samih. Enake možnosti so za vse otroke mogoče na papirju in se pričnejo lahko uresničevati takoj ob rojstvu ali diagnozi, ki je nihče od zdravnikov staršem ne želi predati. Takrat, prav takrat bi družino morali obdati čutni ljudje. Ne nujno strokovnjaki. Ti vse preveč podčrtujejo vse tisto, česar otrok ne zmore in morda nikoli ne bo zmogel. S tem odvzamejo vsem skupaj še tisto malo možnosti, ki bi usodi ponudila prostor, da spremeni tisto, kar je sprva z grozo v očeh sporočila vsem vpletenim. Vrtci so že ugotovili, da je ni bolj naravne inkluzije, kot je ta, da se sicer posebne skupine namesti v prilagojene prostore, na drugi strani pa je skupno dvorišče tisti kraj, kjer se spoznavajo, družijo in navsezadnje pomagajo enim in drugim. Običajni pri morebiti povsem preprostem potiskanju gugalnic ali pobiranju ob padcih, drugi pri odkrivanju manj znanega sveta posebnih potreb, ki odpira še povsem nedolžna in brez sodb popisana srca.

V mojem mestu imamo posebno šolo. Že v času lastnega odraščanja smo rekli tem, ki se niso učili dovolj dobro ali bili sila poredni, da bodo odšli na ‘Gusteke’. Gustav Šilih, kot pedagog in mladinski pisatelj, ki je živel v začetku 19. stoletja, si svojega pečata gotovo ni predstavljal takole. Da bo postal v drugem največjem mestu sinonim za posebne potrebe, zaostale otroke, kot jim nekateri rečejo, in tiste, ki običajnemu (morda tudi prenapornemu) tempu šolanja preprosto ne zmorejo slediti. Zakaj običajne in seveda večje osnovne šole pod svoje okrilje ne vzamejo posebne enote, ki bi bila pod njihovo streho učencem ponujala prehajanje in druženje v jedilnici, pripravah za kulturne in druge posebne dneve ter bi na tak način živopisana generacija zrasla in se oblikovala skupaj? Ponudila odraščajočemu človeku vpogled v svet, kjer ti genetika onemogoča veliko več, kot če ples kromosomov ne bi odstopal od naravnega takta.

Omehčala bi kritičnost in povečala sočutje. Norčevanje iz posebnih in tako zelo drugačnih vrstnikov bi bilo le zgodovina, saj bi mlad človek izkusil, da bi v takšnih čevljih po svetu lahko stopical tudi sam ali nekdo drug v njegovi družini, ki bi ga imel z vsemi pomanjkljivostmi vred rad. Zelo rad.

Mlad človek potrebuje izkušnjo, ne le pravila, ki so zapisana v knjigah in se v realnosti dogajajo daleč proč od njihovih oči. Mi pa jih, držeče za roke prosimo, da pogledajo proč od invalida, nehajo spraševati, zakaj je nekdo brez noge in podobno.

Dokler posebnih otrok naši prijatelji ne bodo sprejemali odprtih rok in brez zadržkov, nam pri vsakdanji skrbi zanje tu in tam priskočili v pomoč, se starši ne bomo mogli vsaj malo odpočiti. V miru in spokoji sprejeti posebno starševsko in počasi, silno počasi v njen tudi uživati. Dokler v njih ne bodo pričeli vzgojitelji, učitelji, terapevti, profesorji in negovalci prepoznali čuteča in bitja vredna njihove pozornosti, se ne bodo mogli razvijati in postajati uspešni, kot nekateri izmed njih vsemu navkljub le zmorejo. In navsezadnje: vse dokler se vsak izmed nas staršev ne bo zaljubil v svojega, tako zelo drugačnega otroka, in ga nehal primerjati z običajnimi vrstniki, potem inkluzije, ki bi si jo naši otroci zaslužili, žal še dolgo ne bo.