Davorin Buher
Še nikoli nisem napisal bloga. Na razpolago sem imel razmeroma malo časa, da sem ga napisal in oddal naročniku. Ampak nič zato. Obljubil sem, da bom poskusil. Naslov mojega razmišljanja ste že prebrali.
Zgodilo se je pred nekaj leti; bilo je na večdnevni ekskurziji z nekim društvom. Naš cilj je bil priti nekam daleč, v tujino. Vozili smo se z velikim avtobusom; dvonadstropnim. Spodaj so bili nameščeni tisti hendikepirani in hendikepirani, ki v vsakdanjem življenju za gibanje in opravljanje vsakdanjih opravil uporabljajo voziček, ter njihovi spremljevalci in spremljevalke, zgoraj pa je bil prostor za hendikepirane, ki se v življenju pač, vsaj nekoliko, lažje premikamo, brez pripomočkov. Krasno potovanje! Še nikoli nisem sedel tako visoko in imel tako izjemnega razgleda nad pokrajinami, mimo katerih smo se vozili nekaj ur, preden smo prispeli na cilj.
Prvi dan našega druženja so nas razdelili v dve skupini. S skupino, ki sem ji pripadal, smo si šli ogledat znamenitost mesta, ki je bila cilj našega potovanja. Nazaj grede smo se ustavili v večjem nakupovalnem središču in si privoščili dobro kavo in sproščen klepet. Tako je dan hitro minil.
Zadnji dan je rahlo deževalo. Vodja ekskurzije je zjutraj povedal, da naj bi šla moja skupina še enkrat na ogled iste znamenitosti skupaj z drugo skupino. Tega nisem razumel. Zato sem vodji povedal, da me sicer malo dežja ne moti, da lahko hodim, vendar si iste znamenitosti ne bom ogledoval še enkrat, saj sem si jo ogledal že včeraj. Povedal sem tudi, da če že grem danes z njimi, grem samo do polovice poti oziroma ponovno samo do nakupovalnega središča ob poti, kjer si bom lahko kupil kakšno malenkost in spil pijačo. Skupino bom počakal v nakupovalne središču ali pred njim, nato pa se bomo skupaj vrnili do hotela, kjer smo prenočevali.
Vodja se je strinjal. Želel je, da si izmenjava številki mobilnih telefonov, »če se medtem kar koli zgodi, na primer, da se kdor koli izgubi,« je rekel. Izmenjala sva številki. Ko smo prispeli pred nakupovalni center, me je vodja nenadoma vprašal: »Imaš denar?« Rekel sem, da ga imam, seveda. Pomislil sem, da me je to vprašal zato, ker v tej državi še ne uporabljajo valute evro, ampak imajo še »svoj« denar in da v menjalnici še nisem zamenjal denarja. Upal sem, da ni pomislil na to, da sem celo brez denarja. Pa očitno je. Nato pa me je nenadoma vprašal še: »A sploh znaš plačat'?«
Ostal sem brez besed. Vzelo mi je sapo. Prvi hip nisem vedel, kaj naj rečem. Nisem bil prepričan, da sem prav slišal. Moj najhitrejši odgovor je bil: »Ja, seveda! Vse je v redu. Nič ni narobe z mano!« Nisem si mogel kaj, da ne bi mimogrede navrgel: »Doktorat bom pričel pisati čez nekaj dni!«
Škoda, da nisem bil dovolj pozoren na reakcijo vodje takoj, ko sem mu to povedal. Prav gotovo se je vsaj malo zamislil. Pozneje sem še dolgo razmišljal o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Jezen sem vedno znova, ko pomislim na ta dogodek. Še »en nekdo«, ki pač posplošuje. Tako kot to počne večina nehendikepiranih ljudi. Zlasti v smislu vzorcev, da imamo »invalidi« hkrati tudi intelektualne ovire; ker naše telo »ni normalno«, smo tudi »umsko zaostali« in podobne fraze. Potrebujemo skrb in nadzor. Skratka, zato je naše dostojanstvo velikokrat, milo rečeno, »na psu«.
Dogodki, ki se nam zgodijo v življenju, za nas v resnici nimajo vedno predvidljivega, samoumevnega začetka in konca. Nekateri skrivajo globlje nauke o tem, da se moramo vsi še veliko naučiti.
Poskusimo torej potegniti črto. Kar se da odločno. Nam, hendikepiranim, vsaj na prvi pogled, ne preostaja drugega kot pogled naprej. Enostavno se vedno znova že zelo dolgo učimo »spregledati«, »preslišati« in »pozabiti« vse neumnosti tistih, ki nočejo spregledati položaja in govorijo iz svoje omejenosti in samozadostnosti! Kaj vidijo in kako vidijo – o tem nam govorijo njihove izjave, najrazličnejše in raznovrstne oguljene fraze o »takšnih in drugačnih invalidih«. Bistveno premalo se zavedajo tega, kar prinaša globlja in širša odprtost človeškega duha.
Odprtost nas lahko privede do neke vrste ponižnosti, ki je še danes veliko ljudi noče razumeti. Nemogoče je, da bi si jo vsi ljudje na tem svetu predstavljali enako. Danes predpostavimo, da ponižnost v vsakdanjem življenju ni nujno nikakršno hlinjenje, sprenevedanje in klečeplazenje. Ponižnost poskusimo razumeti v smislu edinstvene in temeljne človekove vzravnanosti, ki priznava, da se moramo v življenju naučiti še marsičesa o marsičem, na neskončno veliko načinov. Vsekakor tudi tega, da ni dobro sklepati prehitro. Veliko je možnosti in priložnosti, da prisluhnemo drug drugemu z vso pozornostjo. Ponižnost si predstavljajmo v obliki velike sklede, ki je navzgor povsem odprta. Vse, kar je dobro, jo lahko obogati. Hlinjenje ponižnosti je v bistvu napuh.
Zato bodimo pozorni na misli, besede, dejanja, darove, vrednote, prepričanja, ki nam jih predstavljajo ljudje, ne glede na izkušnjo ovire. Z vso odprtostjo jih lahko sprejemamo. Splača se.
Seveda nam ne uspe vedno, da bi v vsaki vsakdanji situaciji lahko ohranili takšno vzravnanost. Pa vendar nas globlji premislek o vsem vedno lahko nauči česa novega, če smo odprti za to. Pripelje nas do spoznanja, da si lahko priznamo, da nečesa vendarle še nismo vedeli in zdaj vemo. To priznanje ni nič drugega kot dejanje ponižnosti, ki izvira iz pravega spoznanja.
Iz vsega povedanega se moj odgovor glasi: »Da, imam denar, znam plačati, in to, kar si želim kupiti, vedno tudi plačam!« Kratek, jasen, jedrnat odgovor. V enem stavku.
