Dušan Rutar
Kaj je bolje, biti sebičen ali altruističen? Vprašanje bi moralo biti nekoliko drugačno. Kaj se bolj splača, biti altruističen ali sebičen? Na hitro lahko rečemo takole. Sebičnemu človeku se bolj splača živeti z altruističnim, medtem ko slednji želi živeti z drugimi altruističnimi bitji, saj ne želi, da ga sebični ljudje izkoriščajo – sebični ljudje namreč ne znajo drugače, zato jih tudi imenujemo sebični. Poglejmo podrobnosti.
Toda že tu se zatakne in naletimo na droben problem. Ko rečemo, da je nekaj naravno, namreč ni takoj jasno, na kaj mislimo. Beseda naravno zveni kot nekaj dobrega; kar je naravno, pravijo celo reklame, je dobro, vendar ni tako preprosto.
Evolucijski znanstveniki pravijo, da je naravno pač vse, kar najdemo v naravi. A tam rastejo tudi rdeče mušnice, ki jih ni dobro jesti, čeprav so očitno naravne. V naravi je tudi veliko zelo nevarnih bitij, zaradi katerih lahko umremo, če se jih dotikamo.
Ni torej vse, kar najdemo v naravi, kar je torej naravno, dobro že zato, ker je naravno. Nekaj je naravno, nekaj pa je dobro – prekrivanje med obema pojmoma včasih obstaja, včasih pa tudi ne. Kakšno vedenje torej odkrivamo v naravi?
V naravi odkrivamo tako sebično kot altruistično vedenje. Ni res, da posamezna bitja vselej skrbijo izključno zase. V to se vsakdo zlahka prepriča ob spremljanju vedenja samic, ko dobijo mladiče. Očitno je, da ne skrbijo samo zase. Toda zadeve niso tako preproste, kot se nam mogoče zdi.
Če opazujemo sebično in altruistično bitje skupaj, ugotovimo, da sebično izkorišča altruističnega, kar pomeni, da se bolj splača biti sebičen kot altruističen. Altruist namreč daje, sebičnež pa ne, ker zgolj jemlje. Torej se prvemu ne splača vztrajati pri svojem vedenju in delovanju, drugemu pač.
S tem pridemo do pomembnega sklepa.
Ljudje smo zmožni tako za sebično kot altruistično vedenje – oboje je v naši naravi.
Altruizem pa se lahko širi le, če altruisti sodelujejo z altruisti, ne pa s sebičneži, ker jih slednji izkoriščajo. Sebičnim ljudem se torej splača sodelovati z altruisti, da jih izkoriščajo, do določene mere pa tudi s sebičneži, dokler obstajajo viri, iz katerih lahko črpa vsak zase.
Zadeva je vsekakor zahtevna in zapletena. Dodatno se zaplete, ko opazujemo starše in njihove otroke. Starši, ki imajo radi svoje otroke in skrbijo zanje iz povsem sebičnih razlogov, so še vedno reproduktivno uspešnejši od staršev, ki sebično zanemarjajo svoje otroke in ne skrbijo dobro zanje.
Zakaj?
Ker poskrbijo za svoje otroke, da preživijo, se dobro razvijajo in prenašajo vzorce tako naučenega vedenja naprej; starši se lahko iz povsem sebičnih razlogov vedejo do otrok altruistično, ti pa se podobo naučijo biti altruistični. Sebični starši, ki slabo skrbijo za svoje otroke, jih poškodujejo, tako poškodovani sebični otroci pa morda reproduktivno ne bodo uspešni.
Sklepamo tudi takole. Starši, ki imajo radi svoje otroke, bolje skrbijo zanje. Živijo pa tudi starši, ki pravijo, da imajo radi svoje otroke, a očitno ne skrbijo dobro zanje. Izjavljanje o ljubezni in skrb za otroke sta lahko navzkriž.
Konflikt lahko nastane tudi med materjo in otroki. Otrok ima sebični interes, da dobiva čim dlje čim več od staršev, zlasti od matere, toda interes staršev je, da poskrbijo tudi zase, ne le za otroke, saj sicer ne morejo dobro skrbeti zanje, ker se čez čas izčrpajo.
Vidimo torej, da že evolucijsko odnos mati-otrok ni nujno tisti, za katerega bi pričakovali, da bo idealen, poln sozvočja, harmonije in medsebojnega ujemanja, čeprav obstaja mit, da je tako; morda pa obstaja mit prav zato, da zakrije pravo naravo odnosa.
Evolucijski altruizem je torej ena od možnosti in je v naši naravi, tako kot je v naravi tudi sebično vedenje. To pa še ne pomeni obstoja altruističnih psiholoških motivov, ki jih lahko krepimo, kot lahko krepimo tudi sebične psihološke motive.
A kaj pomeni dobro skrbeti za svojega otroka? Kaj nam pove ideja dobrega? O tem v nadaljevanju.
