Dušan Rutar
Knjiga je izšla že dve desetletji nazaj, vendar ni zastarela, zato jo še vedno velja vzeti v roke. Njen naslov je Strupena čustva pri delu: kako sočutni menedžerji obravnavajo bolečino in konflikte (Toxic Emotions at Work: How Compassionate Managers Handle Pain and Conflict, Peter J. Frost, Boston: Harvard Business School Press, 2003). Temeljna ideja, ki jo obravnava knjiga, je tale: čustvena bolečina – ki jo povzroča karkoli, od prekomernega dela do žaljivih šefov in nepričakovanih družinskih travm – je neizogibni stranski produkt delovnega življenja vsakega človeka. Čustveni bolečini se preprosto ne moremo ogniti, zato nima smisla bežati pred njo. Z njo se moramo soočati.
Ko se z njo soočimo, jo prepoznamo in razumemo, lahko predstavlja odskočno desko za nadaljevanje življenja z boljšimi medsebojnimi odnosi.
Tako soočenje je zares koristno, kajti čustvena bolečina vodi v stres, sproža žalost, tesnobna stanja, človeka utruja in izčrpava, zato je vse bolj prizadet, brezvoljen, neproduktiven, saj ima vse manj energije za delo.
Problem torej ni čustvena bolečina, problem nastopi, ko postane toksična oziroma strupena, taka pa postane, če je ne zdravimo, če se ne soočimo z njo. V takih primerih se kopiči. Kopičenje ni dobro niti za naše duševno zdravje niti za telesno zdravje. Številne klinične študije so strupenost takega kopičenja že zdavnaj dokazale.
Kopičenje čustvene bolečine pa ne vpliva le na posameznika, vpliva tudi na ljudi, s katerimi se srečuje. Tak človek je namreč vse bolj nesrečen in trpi, trpljenje pa prenaša nanje.
Avtor knjige zato predlaga učenje sočutja kot načina za soočanje s trpljenjem, lastnim ali trpljenjem drugih, in načina za povečevanje blagostanja ali dobrobiti (well-being).
Predlog je dober za vsakega človeka, za vsako skupnost, od družine do organizacij in širših skupnosti. Dober je zato, ker se ljudje naučijo boljšega obvladovanja lastnih čustev in bolj kakovostnih medsebojnih odnosov z manj medsebojne prizadetosti.
Sočutje pomaga ljudem preprečevati kopičenje čustvene bolečine in strupenih čustev, na primer na delovnih mestih ali znotraj družine, vse to pa preprečuje, da bi postala skupnost čustveno kontaminirana in nezdrava.
Česa se torej učimo, ko se učimo sočutja?
Učimo se:
1. prepoznavati trpljenje in ga pojasniti;
2. zaupati sebi in drugim;
3. biti sočutni do sebe in drugih;
4. empatično poslušati druge;
5. predlagati rešitve za preprečevanje kopičenja strupenih čustev in oblikovanja strupenega čustvenega okolja;
6. preoblikovati medsebojno komuniciranje v prijaznejše.
Kako to naredimo?
Lahko podpiramo vlogo oseb, ki znajo ravnati s strupenimi čustvi. Omogočamo jim, da delijo svoje izkušnje z drugimi. Sprožimo skupinsko učenje in organiziramo podporne skupine, v katerih se pogovarjamo o čustvenih bolečinah. Usposabljamo se za tako imenovane mehke veščine, s katerimi premagujemo stres, čustveno in telesno izgorelost. Odpremo prostor, kjer lahko klepetamo, se srečujemo in si delimo izkušnje.
Najprej pa sprejmemo, da imamo ljudje tudi čustvene potrebe, da smo ranljivi in ranjeni, da čutimo čustveno bolečino in da potrebujemo zdrava okolja brez čustvenega zastrupljanja.
