Dušan Rutar
Starši, vzgojitelji in učitelji želijo, da bi se otroci, učenci in dijaki obnašali čim bolj racionalno in čim bolj tako, kot je želeno; enako seveda velja tudi zanje: otroci si želijo, da bi se odrasli obnašali racionalno in primerno. Zadeva pa ni preprosta. Najprej moramo namreč vedeti, kaj sploh je racionalno oziroma razumno in kaj ni, saj sicer ne moremo ločiti enega vedenja od drugega. Potem moramo še jasno povedati, katero vedenje je želeno in katero ni. Različni ljudje pa imajo o vsem tem različna mnenja. Poleg tega obstaja tradicija prepričanj, da mora imeti človek sebe pod nadzorom ter da je za tak nadzor odgovoren njegov jaz, ki mora vedeti, katero vedenje je primerno in katero ni. Kaj sedaj? Začnimo na začetku.
Vsak človek ima izkušnjo, da nekatere oblike vedenja ponavlja. Dobro se zaveda, da se v sedanjosti obnaša enako ali podobno kot v preteklosti. Če je vedenje, ki ga tako ponavlja, dobro, razumno in koristno, je kajpak vse v najlepšem redu, in ga velja ponavljati še naprej. Kaj pa takrat, ko je tako vedenje neželeno, destruktivno, strupeno ali celo nevarno?
Hitro bi pomislili, skladno s tradicionalnimi prepričanji, da takrat prevladajo čustva ali instinkti nad razumom in da se človek zato obnaša na neprimerne in neracionalne načine. Verjamemo, da se nima dovolj pod nadzorom, da bi se moral njegov jaz ali ego bolj potruditi in se malo vzeti v roke. Ali je res tako? Kaj pravi o tem sodobna nevroznanost, ki preučuje človekove možgane?
Ameriška psihologinja Lisa Feldman Barrett pravi, da ni tako preprosto, kot bi morda radi. Možgani, ki nadzorujejo naše vedenje, namreč delujejo drugače, kot si predstavlja večina ljudi, vključno z nekaterimi znanstveniki. Kako torej delujejo?
Kaj se dogaja v možganih, tik preden se sproži naše vedenje? Kaj ga pravzaprav sploh sproži?
Sprožijo ga možgani. Kako?
Lisa Feldman Barrett odgovarja. Spet vaši možgani poustvarijo preteklost iz spomina tako, da se vprašajo: Zadnjič, ko je bila situacija podobna, ko je bilo naše telo v podobnem stanju, kot je zdajle, in smo pripravljali ta posebni odziv, kaj je sledilo? Kakšni so bili občutki?
Odgovor na ta vprašanja, ki si jih zastavljajo možgani, postane izkušnja, dodaja psihologinja. Iz izkušenj tako vem, reče oseba, da v novi situaciji ne bo nič drugače, kot je bilo v preteklih. Torej se človek v novi situaciji obnaša podobno ali enako kot v preteklih, ker možgani verjamejo, da drugače ne gre.
Izkušnje se zato krepijo tudi takrat, ko je vedenje neželeno ali destruktivno. To ne pomeni, da se človek namerno ali nalašč obnaša neracionalno ali na neželen način, pomeni pa, da se v podobnih situacijah obnaša tako, da njegovi možgani predvidijo nadaljevanje na podlagi preteklih izkušenj. V podobnih situacijah se zato obnašamo podobno tudi takrat, ko nam naše vedenje ne koristi ali nam celo škodi.
Zapomniti si moramo tole spoznanje, ki ga Lisa Feldman Barrett velikokrat podčrta: Vaši možgani aktivno gradijo vaše izkušnje. Gradijo jih, ustvarjajo jih, konstruirajo in rekonstruirajo jih. Ne padejo z neba, ne obstajajo v možganih in ne čakajo, da se jih zavemo. Dobesedno naredimo jih. Naredimo občutke, zaznave, čustva, vedenje, misli, razlage. Naredimo jih vedno znova, in sicer na podlagi preteklih izkušenj, kar pomeni, da je pri tem zelo pomemben spomin.
In ker jih naredimo, jih lahko naredimo tudi drugače. Na nov način. V tem spoznanju je upanje. Temu pravimo učenje. Lahko se naučimo graditi lastne izkušnje, občutke, čustva, misli, interpretacije sveta in sebe v njem na nove načine. Občutkom, čustvom in sploh vsemu, kar se dogaja v nas in z nami, podeljujejo naši možgani pomen. To je bistveno.
Dokler pripisujejo enak pomen, se ne more nič spremeniti: vedenje se ponavlja. Pomen pa je lahko tudi drugačen. Potem se spremenijo izkušnje in se spremeni vedenje.
Vidimo torej, da vedenja ne spreminjamo, ker si tako želimo ali ker nam je nekdo rekel, da je neželeno. Vse to je dosti premalo. Sprememba je mogoča šele, ko naši možgani pripišejo vedenju nov pomen, ko ga začnejo razlagati na drugačen način kot v preteklosti.
Ugotovili smo tole:
1. ne obstaja ostra razlika med razumom in čustvi (ko smo na primer v nevarnosti, je naš strah zelo racionalen; ko ponavljamo vedenje, ki nam ne koristi ali pa nam celo škodi, je to neracionalno, čeprav imamo morda svoja čustva pod nadzorom);
2. vedenja ne ustvarja človekov jaz, temveč ga ustvarjajo možgani na podlagi preteklih izkušenj, ki jim pripisujejo pomen;
3. dokler možgani ne spremenijo pomena našega vedenja, se bo to ponavljalo.
