Dušan Rutar
Najnovejši Pixarjev risani film z naslovom Jaz, rdeča panda (Turning red, Domee Shi, 2022) bi morali gledati v vsaki sodobni družini. Skupaj, starši in otroci. A ne le gledati, o njem bi se morali tudi pogovarjati. In ne samo enkrat. Je premalo. Zakaj? Ker nam pove zelo veliko dobrega in koristnega. O nas samih, o starših, zlasti o mamah, in o otrocih, zlasti o hčerkah in zlasti o naših medsebojnih odnosih. Kaj nam torej pove? Meilin (glas ji je posodila Rosalie Chiang) je najstnica, stara je trinajst let. Je vzorna, pridna, pametna deklica, odlična učenka – pravzaprav je popoln otrok. Zvesto sledi idealom svoje mame Ming (glas Sandra Oh), ki je prepričana, da edino ona ve, kaj je najboljše za hčerko, ta pa dela natanko to, kar je treba.
Mama zato ni nikoli daleč od hčerke, hčerkino življenje je v celoti v njenih rokah in pod njenim budnim očesom, zato ji ne uide niti najmanjši detajl iz hčerkinega življenja. Povsem jo nadzoruje in Meilin dela vse tisto, kar je všeč mami; zdi se, da je v družini vse popolno in v najlepšem možnem redu. Tak je vtis. Do nekega dne.
Meilin živi v družini, kakršnih je dandanašnji veliko. To je družina, v kateri mora biti vse popolno in pod nadzorom. Tudi otroci morajo biti popolni in morajo delati to, kar želijo straši. Od njih se pričakuje, da so pridni, da ubogajo starše in da delajo, kar je treba, da imajo močno voljo, da so disciplinirani, da bi bili nekoč v prihodnosti uspešni. Starši namreč najbolje vedo, kaj je treba, kaj morajo želeti in delati njihovi otroci. In ti ubogajo, ker se tako spodobi in je tako prav.
Ali pa ni nujno, da je tako.
Meilin se nekega dne prebudi kot – rdeča panda. Zjutraj vstane, se pogleda v zrcalo in tam zagleda rdečo pando. Groza! Kaj se je zgodilo?
V rdečo pando se je spremenila, ker ni več zgolj pridna, ubogljiva, vzorna najstnica in odlična učenka. V njej se je nekaj prebudilo, nekaj novega, nekaj dotlej neznanega in šokantnega.
Meilin počasi spoznava, da se spremeni v rdečo pando vselej, ko se vznemiri. Torej skuša ohranjati mirno kri, kot se reče, da bi bila še naprej pridna in ubogljiva, neproblematična, popolna. Skuša se umirjati, da bi bila taka, kakršna je bila prvih trinajst let. Le da ne deluje (več).
Spreminja pa se tudi njen odnos z mamo. Meilin nenadoma ne želi več, da je mama kakor helikopter, ki je vedno nad njo in jo straži in nadzoruje in varuje pred zunanjim svetom – na primer pred fanti.
Mama ji pove, da vse skupaj vendarle ni nič hudega, da se je nekaj takega nekoč zgodilo tudi njej in da obstaja zdravilo. Kar naj bi pomenilo, da bo potem spet vse po starem.
Meilin se bo udeležila tradicionalnega rituala, kakršnega se je udeležila tudi njena mama, pred njo pa babica in vse druge ženske. To je ritual, v katerem spravijo rdečo pando na varno v medaljon, da ženske nikoli več niso vznemirjene. Da postanejo take, kakršna je mama in kakršne so tudi druge ženske. Meilin kajpak ubogljivo pristane na ritual – le da se njegovo izvajanje zatakne in na koncu sfiži.
Meilin namreč spozna, da ne želi zakleniti rdeče pande, da je ne želi shraniti in imeti pod takim nadzorom, kot jo ima mama. Želi nekaj drugega. Želi svobodo.
Ključni prizor filma je zato tisti, ko se Meilin obrne k svoji mami in ji reče: Mama, oprosti, ker ne bom taka, kakršna si ti.
Psihološki komentar? Ni potreben.
Morda le tole. Če me drugi ne spoštuje, če ne ceni moje osebnosti, ki je drugačna od njega, če me torej hoče nadzorovati in narediti po svojem kalupu, če mi vsiljuje svoje želje ali celo zahteve, kakšen naj bom, se v meni ne bo zgradila samozavest, temveč prej pasivnost in jeza.
