Dušan Rutar
Kateri medsebojni odnosi so dobri in kateri niso? Kateri nam koristijo, nas hranijo, in kateri so strupeni, toksični in za nas niso dobri? Kako naj vemo? Dobro je vedeti, ker so odnosi ključni za naša življenja – brez njih smo mizerni.V danes že klasičnem delu z naslovom Socialna inteligentnost njen avtor Daniel Goleman poudarja zlasti pomen čustvene ekonomije in altruističnega instinkta za medsebojne odnose. Poglejmo, kaj pomeni prvi izraz in kaj drugi ter zakaj je oboje pomembno.
Da bi razumeli čustveno ekonomijo, si pomagamo s primeri iz vsakdanjega življenja.
Oseba vstane zjutraj na levo nogo, kot se reče. Sitna in nataknjena se ostro odziva na ljudi okoli sebe, najprej na najbližje, s katerimi se sreča pri zajtrku, nato pa še na sodelavce, s katerimi preživi naslednjih osem ur.
Ko nekdo stresa svoja strupena čustva na nas – eksplodira v jezi ali grožnji, pokaže gnus ali prezir – aktivira v nas vezja za enaka mučna čustva. Njegovo dejanje ima močne nevrološke posledice: čustva so nalezljiva. Močna čustva »lovimo« kot viruse – in tako zbolimo za čustvenim ekvivalentom prehlada (Goleman, str. 13).
Povedano po domače: ko je nekdo blizu nas siten in nataknjen, jezen ali odrezav, osoren ali agresiven, hitro začutimo, da se v nas prebujajo natanko isti občutki oziroma ista čustva. Če bomo dlje časa ob takem človeku, če je njegova čustvena ekonomija taka, da se pogosto obnaša na orisani način, se ne bomo mogli več nadzorovati in bodo čustva planila ven.
Po domače: človeka nekaj časa prenašamo, potem pa ne moremo več, ker so naše kapacitete omejene in niso neskončne.
Čustvena ekonomija pomeni, da ima čisto vsaka interakcija z drugimi ljudmi in celo s seboj čustveni podton. Nobena ni povsem nevralna, čeprav se nam včasih zdi, da je ravno taka, ker čustvenega podtona ne zaznamo ali ne prepoznamo. S svojimi odzivi na druge ljudi zato vselej čustveno vplivamo nanje, pa naj gre za to, da jih spravljamo v dobro razpoloženje ali smo neprijazni do njih in neprijaznost prenašamo nanje kot virus.
Torej moramo računati, da bodo ljudje okoli nas zaradi našega veselja tudi sami nagnjeni k občutenju veselja, zaradi naše sitnobe ali čemernosti pa bodo podobno čutili tudi sami in se nam bodo začeli izogibati.
Na druge ljudi torej vselej čustveno vplivamo. In evolucijsko smo močno naravnani na čustvene izraze drugih ljudi, na njihovo čustveno ekonomijo torej. Zelo smo pozorni, katera čustva prenašajo na nas, kako vplivajo na nas.
V možganih imamo radar, ki ga imenujemo amigdala. Ves čas nam sporoča, kaj se dogaja okoli nas, in nas opozarja kaj bi utegnilo biti novo, zagonetno ali preprosto pomembno za nas, nekaj torej, na kar bi morali biti pozorni. Zlasti nas opozarja na vse, kar bi bilo lahko za nas nevarno, kar bi nas ogrožalo; vsak človek ima kajpak svoja merila, kaj je zanj nevarno ali ogrožajoče, nimajo vsi ljudje istih oziroma enakih meril.
Naši možgani tako nenehno skenirajo dogajanje, druge ljudi in so pozorni na detajle, namige, ki nam povedo, kaj drugi ljudje želijo od nas, kaj pričakujejo, kako vplivajo na nas.
Pri drugih ljudeh lahko sprožimo najrazličnejše čustvene odzive; enako velja za druge ljudi, ki vplivajo na nas. Torej ves čas čustveno vplivamo drug na drugega.
Kaj vse to pomeni za naše medsebojne odnose in ali je pomembno?
Zelo pomembno je, kot sem poudaril v uvodu.
Obstajata dve poti, pravi Goleman, dva načina, kako uravnavamo čustvene odzive. Če jih ne uravnavamo ustrezno, imamo vsi probleme.
Prva pot je prvinska. Goleman jo imenuje low road. To je način odzivanja, ki je v glavnem nezaveden, zato nanj nimamo neposrednega vpliva, poteka neodvisno od naše volje.
Druga pot je high road. Ta se vije skozi druge predele možganov, ki omogočajo bolj skulirano odzivanje, odzivanje po korakih, počasi, umirjeno. Na tej poti se ne odzivamo takoj, neposredno, direktno, temveč se odzivamo premišljeno, počasi, z zadržkom.
Prva pot je samodejna, naravna in jo poznajo ljudje od nekdaj, druge pa so moramo šele naučiti. Po domače: uravnavanje čustev ne bi smelo biti spontano, naravno, temveč se ga moramo naučiti, da ne obvladujejo čustva nas, temveč mi obvladujemo čustva.
Iz te perspektive gledano, mi ni najbolj všeč, ko včasih kdo reče, da pove vse direktno, naravnost v obraz drugemu. Tako vedenje je bolj podobno eksploziji kot pa umirjenemu in nenasilnemu sporočanju, komuniciranju ali pogovarjanju, zato je največkrat neučinkovito.
Vprašanje je torej, če se hočemo učiti uravnavanja svojih čustev. Ljudje namreč včasih rečejo, naj jih sprejmemo take, kakršni pač so, da se ne mislijo spreminjati. Super, lepo in prav. Nihče nima pravice vtikati se v drugega človeka in ga skušati spreminjati.
Kaj pa, če je človek tak, kakršen je, nagnjen k tečnemu, sitnemu, prepirljivemu, odrezavemu, celo jezljivemu in agresivnemu izražanju čustev?
O instinktivnem altruizmu pa naslednjič.
