Dušan Rutar
Na kratko: to so trendi za premagovanje osamljenosti. Dogaja se nekaj novega. A pojdimo po vrsti.
Nikakor ni povsem nerazumno razmišljati, da je v današnjem svetu poslušnost otrok varnejša pot skozi življenje, kakor pa pot neodvisnega duha, ki dvomi, kritično razmišlja in uporablja domišljijo. Vsakdanje izkušnje potrjujejo razmišljanje staršev, ki zagovarjajo poslušnost in ubogljivost svojih otrok, da jih imajo varno na očeh in jih varujejo pred pogoltnostjo sebičnega in tekmovalnega sveta.
Pa vendar sodobni otroci ne razmišljajo enako. Zanje je privlačnejše življenje neodvisnega duha, ki sam sprejema odločitve o načinu življenja. Ne sprejemajo avtoritarnih staršev in njihovih vzgojnih prijemov, upirajo se patriarhalnosti in ne mislijo, da bi morali imeti podobne poklice, kot jih imajo starši.
Avtoritarno starševstvo ni več priljubljeno, vendar to še ne pomeni, da ne obstaja več. Še vedno obstaja, saj je močno povezano z ekonomskimi dejavniki in s kulturnimi stališči, zlasti z religioznostjo in s konservativnostjo.
Če pa smo iskreni in pošteni, denimo do sebe, se zlahka in zelo hitro prepričamo, da je naše vsakdanje življenje večinoma daleč od rabe kritične misli, neodvisnega duha in domišljije. Velik del vsakdanjih rutin je dolgočasnih, pogosto smo izčrpani in utrujeni, skrbi nas tisoč in ena stvar, ki bi se lahko zgodila v prihodnosti. Polni smo vraževerja, klišejev in žargona, ki ne pomeni prav nič, podrejeni zahtevam po optimalnem in celo popolnem življenju, perfekcionizmu in podobnim norostim. V življenje ves čas investiramo, delamo na teh in onih projektih, nekaj mečemo v življenje, da bi se napolnilo, izpolnilo in razvilo, a se razvije komaj kaj. Osamljenosti je veliko.
Delamo na sebi, telovadimo in zdravo živimo, nekje globoko v sebi pa dobro vemo, da bo na koncu dneva vse približno tako, kot je bilo zjutraj, da na tako hvaljeni uspeh lahko čakamo celo večnost, da našega dela nikoli ne bo dovolj.
Lažemo sebi in drugim, čeprav nam je perfektno jasno, da smo ujeti v pasti, v kateri se izčrpavamo in naivno verjamemo, da nas bodo drugi opazili, priznali, nas potrdili in sprejeli. Absurdno je, da kot živa bitja vlagamo v življenje, ki nas utruja in srka življenje iz nas. Ne upamo pogledati resnici v oči in smo patetični, ne le osamljeni.
Problem pa ni v trdem delu, problem je v prizadevanjih ljudi, da bi sami postali optimalni, perfektni in popolni. Nič ni narobe, če želi človek nekaj narediti, kot je treba, da bo prav in narejeno skladno z visokimi standardi, popolnoma narobe pa je, ko skuša isto narediti s seboj. Zakaj je narobe?
Narobe je, ker čuti, da ni izpolnjen, da je notranje prazen in nevreden. Čuti, da njegova identiteta ni polna, zato želi, da bi postala popolna. Čuti praznino, nepopolnost in hendikep. Ne upa se pokazati drugim ljudem kot tak, zato želi ustvariti vtis, da vse to sploh ne obstaja.
Skriva se pred seboj, skriva se pred drugimi ljudmi, skriva se pred svetom. Nihče ne sme izvedeti, da je – zgolj končno in nepopolno človeško bitje.
A tudi to se spreminja, kot rečeno. Najnovejši trendi na nekaterih socialnih platformah, med katere sodi tudi TikTok, so precej dramatični in psihološko izjemno zanimivi.
Če so doslej mladi, pripadniki generacije Z, uporabljali platforme zlasti za prikazovanje idealiziranih različic vsakdanjega življenja in sebe, se sedaj dogaja še nekaj.
Vse bolj si delijo strahove, zaskrbljenost, tesnobo, priznavajo, da so osamljeni, da ne najdejo prijateljev in ljubezni. Delijo občutke in čustva, sporočajo si, da želijo objeme, toplino, medsebojno sprejemanje, potrjevanje.
Sprememba je zares pomenljiva. Potrjuje staro psihološko spoznanje, kaj je najpomembnejše v življenju, kaj šteje, kaj ljudje najbolj potrebujemo. To prav gotovo niso idealizirane različice optimalnih življenj, ki niso nič drugega kot blaznost, temveč so medsebojni odnosi.
Taki odnosi, ki omogočajo in podpirajo medsebojno deljenje tega, kar se nam resnično dogaja, kar v resnici čutimo. To omogoča pristne povezave in odnose, odkrite pogovore o svojem počutju, duševnem zdravju in eksistencialnih vprašanjih, zakaj smo tu, kaj naj delamo, v čem je smisel življenja, kaj lahko pričakujemo drug od drugega, česa si najbolj želimo.
Potrebujemo kulturo dobrega pogovarjanja, podporne prostore za oblikovanje sočutnih skupnosti, deljenje svojih zgodb, premagovanje osamljenosti in spoznavanje, da v življenju ni treba biti perfekten, ker je to, kar je dovolj dobro, čisto dovolj.
