Dušan Rutar
Izkušnje potrjujejo staro psihoanalitično spoznanje, da je za človeka in njegovo psihično življenje zelo slabo, če je obremenjen z notranjimi zahtevami. Te največkrat prihajajo iz psihične instance, ki jo je Freud imenoval nadjaz (über-ich). Ime je zelo posrečeno, ker je ta instanca zares nad jazom, nad tem, kar običajno spontano razumemo kot osrednji del svojega psihičnega ali duševnega sveta, in pritiska nanj, kot pritiskajo gospodarji na svoje podložnike. Prepričani smo, da jaz suvereno, svobodno in neodvisno odloča, kako in o čem razmišljati, kako se vesti, kako ravnati, kako živeti. V resnici pa je precej drugače.
Nadjaz bi zelo preprosto in nekoliko poenostavljeno lahko razumeli kot ponotranjeno starševsko avtoriteto. Otrok sprva v življenju posluša starše, ki mu povedo, kaj je prav in kaj ni, kako se mora obnašati, kaj je moralno in kaj ni, kaj sme želeti in česa ne sme. Strogi starši seveda ostreje dopovedujejo otroku, ga kaznujejo, otrok ima občutek, da mu težijo, manj strogi starši so prijaznejši, zlasti pa sprejemajo otroka, kakršen je, namesto da pritiskajo nanj, kakšen bi moral šele postati; v takih primerih mu jasno sporočajo, da tak, kakršen je, pač ni dovolj dober.
Nadjaz torej dopoveduje, prepoveduje in kaznuje, zlasti pa ukazuje, nalaga otroku, kaj vse bi moral narediti, da bi bil dovolj ubogljiv, priden, delaven, moralen, uspešen etc., da bi torej ustregel željam staršev, da bi ga imeli radi in bi ga sprejemali.
Težava pa nastane, kadar je nadjaz (pre)oster in prezahteven. Jaz se namreč znajde med kladivom nemogočih pričakovanj in zahtev ter nakovalom razumnih občutkov in spoznanj, do katerih se dokoplje sam. Kar je na videz razumno, je namreč v resnici blazno. Poglejmo primer.
Učenka je v četrtem razredu osnovne šole, v šoli dobi oceno 4 ali prav dobro. Pove mami, da je dobila zelo dobro oceno, ta pa se ostro odzove, češ da bi morala biti ocena 5 (odlično), kar logično pomeni, da zelo dobra ocena ni dovolj dobra. Potem še doda, da iz nje (hčerke namreč) nikoli nič ne bo. Mimogrede, hčerka dobi nekaj let pozneje diagnozo depresija.
Vidimo torej, da je nadjazovski odziv natanko tak, kot pričakujemo. Njegovo izhodišče je namreč tole: če lahko otrok nekaj naredi optimalno ali doseže najboljše cilje, je prav in smiselno, da se potrudi, da to tudi zares naredi oziroma doseže.
Nadjaz se sklicuje na razum in jazu očita, da dela premalo, da se trudi premalo, da je preveč len, da ne razvija dovolj svoje volje. Sporoča mu, da bi dosegel vse, če bi le hotel, če bi se vsaj malo bolj potrudil, če torej ne bi toliko časa zapravljal za ništrc.
Otrok postane vse bolj prestrašen, saj naivno verjame, da ima nadjaz prav, da bi se torej res lahko bolj potrudil. In se trudi, ker želi sprejemanje in ljubezen. Nekateri otroci tako dnevno ure in ure disciplinirano delajo, odrekajo se svoji želji, da bi (u)stregli želji nekoga drugega – najpogosteje so to starši. Najhujše pa šele nastopi.
Jaz ima vse bolj občutek, da nikoli ne bo dovolj. Lahko se trudi in trudi, lahko gara in se odpoveduje, toda nadjaz mu vztrajno sporoča, da je luzer, da je lenoba, da dela premalo, da je torej kriv.
Nadjaz nalaga občutke krivde in jih krepi. Otrok tako raste in ponotranja glas, ki ga kritizira, zato v nekem trenutku začne kritizirati samega sebe. Postane oster kritik sebe in je vse bolj neizprosen do sebe. Sledi zahtevam in pričakovanjem, ker želi biti potrjen, sprejet, ljubljen. A ni. Nadjaz namreč ne ljubi in ne sprejema, temveč nepopustljivo vztraja in kaznuje, sporoča, da jaz ni dovolj dober in da nikoli ne bo.
