Dušan Rutar
Ljudje dobro poznajo izraz velik ego. In vedo, kaj to pomeni: nekateri ljudje se s svojim vedenjem in delovanjem napihujejo in širijo in povečujejo, da bi naredili čim močnejši vtis na druge ljudi, da bi bili videti veliki in pomembni in imenitni in elitni. Psihologi pa opozarjajo, da je tako širjenje (self-expansion) problematično, da ne rečem patološko. Ljudem gre že tako ali tako na živce, zato si je dobro ogledati še temno plat motivacije nekaterih ljudi, ki si ne morejo pomagati, da se ne bi širili oziroma napihovali.
Ne morejo si pomagati, za nas pa je pomembno, da se zavedamo, da je njihovo vedenje izraz tega, kar imenujemo v psihologiji temna stran samospoštovanja. Raziskave tako dokazujejo obstoj povezav med narcistično osebnostno motnjo in napihnjenim egom. Poudarjajo, da imajo posamezniki z narcisoidno osebnostno motnjo pogosto prenapihnjen občutek lastne pomembnosti. Posledice so socialna izolacija in težave v odnosih.
Zelo pomembno je spoznanje, da lahko zlasti v sodobnem času tudi pretirana uporaba socialnih medijev povzroči občutek napihnjenosti ega, saj se osebe primerjajo z drugimi osebami in čutijo potrebo po predstavljanju optimalne ali popolne spletne identitete, da bi naredile vtis na druge ali da bi se jim predstavile kot idealna samouresničena osebnost.
Študije tako dokazujejo negativne posledice napihnjenega ega, ki ima pogosto obliko simuliranega, digitalno retuširanega in idealiziranega ega, vse skupaj pa kaže na družbeno izolacijo, težave v odnosih in zmanjšano samozavest ljudi.
Orisano vedenje slabo vpliva tudi na blagostanje ali dobrobit (well-being) drugih ljudi, saj tako motivirani ljudje dajejo prednost svojim interesom in ciljem, do blagostanja drugih pa so navadno brezbrižni, saj jih ne zanima. Njihova motivacija je lahko naravnana tudi na izkoriščanje drugih ljudi, naravnana je na primerjanje z njimi, na pridobivanje statusa in prestiža na njihov račun.
Vse skupaj lahko povzamemo takole: napihnjenost ega je včasih težko ločiti od sebičnosti in narcisizma, vsekakor pa je res, da nekateri mehanizmi naših vsakdanjih življenj neposredno in močno podpirajo vedenje in delovanje ljudi, ki jih najbolje opišejo prav našteti izrazi.
V sodobni kulturi zmagovalcev je orisano vedenje nekaterih ljudi kljub znanstvenim nasprotnim dokazom predstavljeno kot dobro, čeprav ni. Ustreza namreč modelu zmagovalca. Podpira pa tudi kult individualizma in sicer zmotno prepričanje, da je lahko vsak človek zmagovalec.
V resnici znamo bolje razmišljati o pomenu in smislu človekovega delovanja, zlasti pa medsebojnih odnosov. Naj izpostavim tri zamisli.
Prvič. Inkluzivno ali vključujoče oblikovanje prostorov, kjer se ljudje srečujejo. To niso le prostori, dostopni vsem ljudem, temveč so zlasti prostori, v katerih lahko vsakdo čuti, da je njegova drugačnost sprejeta in da je varen, da se mu ni treba dokazovati pred drugimi, se napihovati ali idealizirati.
Drugič. Razvijanje empatije in sočutja. Povečuje možnosti, da ljudje prepoznavajo trpljenje in bolečino drugih ljudi. Več takega prepoznavanje vodi h kakovostnejšim odnosom, ti pa preprečujejo napihovanje ega in širjenje enih ljudi na račun drugih. Taka okolja so egalitarna.
Tretjič. Kritična refleksija. Spodbujanje kritične refleksije in samozavedanja krepi zmožnosti ljudi, da prepoznavajo pristranskosti, tudi lastne, privilegije in neravnovesja moči.
Kaj torej pomeni reči, da znamo bolje razmišljati o naših medsebojnih odnosih?
Pomeni, da razumemo vlogo in pomen sočutja za blagostanje ljudi.
Doživljanje in izražanje sočutja dokazano povečuje možgansko aktivnost v cingularni skorji, regiji, ki sodeluje pri uravnavanju empatije in čustev. Nevrobiologija sočutja tako ponuja izvrstne empirične dokaze za pomen učenja sočutja in njegove vloge pri razvijanju kakovosti medsebojnih odnosov.
Podobno lahko rečemo za vpliv meditacije sočutja na simptome depresije in anksioznosti oziroma tesnobe. Nekatere študije so dokazale, da ljudje z visoko stopnjo izraženega sočutja vzpostavljajo boljše, poglobljene in kakovostnejše odnose z drugimi ljudmi. Poročajo o močnih občutkih povezanosti in pripadnosti.
Če torej želimo izboljševati kakovost naših medsebojnih odnosov, se iz zapisanega zlahka prepričamo, da to lahko dosežemo na sorazmerno preproste načine.
Vadite aktivno poslušanje. Ne postavljajte v ospredje sebe in svojega ega, poslušajte sogovorce. Hvaležni vam bodo. Resnično jim prisluhnite, ne skačite jim v besedo, ne prekinjajte jih, ne ukazujte jim, ne vsiljujte jim svojih mnenj, prepričanj, nasvetov in predlogov. Zelo preprosto.
Izrazite empatijo in sočutje. Pokažite ljudem, da čutite njihova čustva, njihovo bolečino, njihovo trpljenje, da jih razumete.
Gojite hvaležnost. Osredotočajte se na pozitivne vidike svojih odnosov in izražajte hvaležnost drugim. Hvaležni vam bodo.
Velik ali napihnjen ego ne zmore aktivnega poslušanja drugih ljudi, ne izraža empatije in sočutja, saj je osredotočen predvsem nase, ne goji hvaležnosti, zato je skop s pozitivnimi čustvi do drugih ljudi, razen ko jih potrebuje, da jih lahko izkorišča, ne ceni sočutja, ker verjame v močno osebnost, za kakršno se ima, prezira šibke ljudi in njihovo ranljivost, ker je sam poškodovan, le da to zanika.
