Dušan Rutar
Na prvi pogled bi kdo lahko rekel, da je bil tudi Hitler dober voditelj (ni isto kot dober človek), saj mu je sledilo veliko ljudi, delal je zanje in v njihovem interesu, bil je priljubljen, nekateri ljudje so ga imeli za genija. A tako bi bilo le na prvi pogled, pa še z njim se ne bi strinjali vsi ljudje.
O vodenju ljudi se veliko naučimo iz zgodovinskih primerov. Primerjajmo zato na kratko dva načina vodenja ljudi: Hitlerjevega in Jezusovega.
Hitler je bil v določenem obdobju med številnimi ljudmi neizmerno priljubljen. Jezus je imel za časa svojega življenja zelo malo sledilcev, večina ljudi zanj niti ni vedela. Hitler je promoviral ideologijo rasne nadvlade, sovraštva in nasilja. Jezus je učil ljubezen, odpuščanje in sočutje do vseh ljudi. Hitler je za pridobitev in ohranitev oblasti uporabljal propagando, ustrahovanje in silo. Jezus se je zanašal na poučevanje, osebni zgled in prostovoljno sledenje. Hitler je iskal grešne kozle in preganjal manjšine. Jezus je dosegel marginalizirane skupine in učil vključevanje. Hitlerjevo vodstvo je vodilo v uničenje in je danes vsesplošno obsojeno. Jezusovi nauki že stoletja navdihujejo dobrodelnost in etično vedenje. Hitlerjeve privržence sta pogosto motivirala strah in propagandno manipuliranje. Jezusove sledilce sta običajno navdihnila njegovo sporočilo in zgled. Hitler si je prizadeval za osebno moč in prevlado. Jezus je privržence učil vodstva in požrtvovalnosti.
Vidimo, da je lahko vodja zelo priljubljen, dokler se ne prepričamo glede narave, sredstev in posledic njegovega vodenja.
Potem lahko sklenemo. Vodenje, ki ni etično ter ne temelji na identiteti in koristi skupine, ne da bi škodovalo drugim, ni dobro. Obstaja torej razlika med dobrim in slabim vodenjem ljudi.
Zastavlja se novo vprašanje. Zakaj potemtakem ljudje sledijo tudi vodjem, ki niso dobri?
Iz preteklosti smo se že lahko naučili nekaterih odgovorov na zastavljeno vprašanje.
Zelo spretni voditelji so del oblastnih struktur, ki pogosto nadzorujejo medije in izobraževanje ter omejujejo dostop do alternativnih stališč. Lahko predstavljajo izkrivljeno različico resničnosti, zaradi katere se njihova dejanja, podprta s taistimi mediji, zdijo upravičena. Voditelji, kot je Hitler, pogosto pridejo na oblast z izkoriščanjem resničnih gospodarskih ali družbenih težav. Ponujajo preproste, čeprav škodljive rešitve za kompleksna vprašanja. Obtoževanje manjšinskih skupin za težave lahko večini zagotovi občutek enotnosti in namena. To lahko pritegne obstoječe predsodke in strahove.
Zelo pomemben vidik vodenja je tudi postopna normalizacija ekstremnih idej. Radikalne ideje se pogosto uvajajo počasi, tako da se vsak korak zdi manj ekstremen. To lahko povzroči učinek »žabe v vreli vodi«, ko ljudje ne opazijo, koliko so se stvari spremenile.
In nikakor ne smemo pozabiti, da avtoritarni voditelji, ko so enkrat na oblasti, pogosto uporabljajo strah in silo, da ohranjajo nadzor. Ljudje lahko sledijo iz samoohranitve, ne zato, ker jih imajo radi ali bi jim želeli slediti.
