Dušan Rutar
Ljudje se včasih znajdejo na položajih, od koder lahko vodijo druge ljudi; imenujemo jih vodje. Ker noben človek ni po naravi usposobljen za vodenje, je dobro vedeti, kako naj bi se vodja obnašal, da bo kos svoji nalogi, kajti ta je zelo zahtevna. V ta namen je koristno prebrati kakšno knjigo. Na primer: Victoria Carr. Leading with Love: How Compassionate Leadership Enables Schools to Thrive (Routledge/David Fulton, 2022).
Izraz sočutno vodenje je dober, kajti zgolj vodenje ljudi brez sočutja je lahko neracionalno, nerazumno, celo tiransko ali despotsko, v vsakem primeru pa je škodljivo in povečuje nezadovoljstvo ljudi, ki so se znašli v položaju, da jih nekdo vodi.
Avtorica knjige zato upravičeno že uvodoma nakaže, katero pot bo zagovarjala: Mislim, da se vodenje začne znotraj, pri sebi (str. 7). To je zares dobro izhodišče, kajti prevečkrat se zgodi, da je vodja zgolj človek, ki verjame, da ima moč odločanja in da lahko drugim ljudem ukazuje, kaj morajo narediti ali kako se morajo obnašati, ne da bi naredil samorefleksijo in najprej sebi povedal, kako se mora obnašati do drugih, če zares hoče, da bo uspešen in učinkovit.
Samorefleksija vodi k modrosti, ki jo drugi ljudje najprej prepoznajo tako, da odkrijejo, da se vodja do sebe obnaša s premišljenim sočutjem. Vodja, ki postaja vse modrejši, tako ustvarja prostor za ljudi, kot poudarja avtorica, saj je vse manj egocentričen in sebičen. V bližini takega vodje ljudje zato čutijo, da imajo dovolj prostora zase, za svoja mnenja, za argumente, za dialog z vodjem. Nimajo občutka, da ves prostor zaseda vodja, da samo on govori in ukazuje, sami pa morajo poslušati in si v najboljšem primer misliti o vodju svoje, a tega ne upajo na glas povedati, ker se ga preprosto bojijo.
Vodja, ki ustvarja prostor za druge ljudi, ki jih vodi, tako oblikuje prostore, v katerih ljudje odprto razmišljajo o tem, kdo želijo postati, nato pa imajo pogum, da naredijo korake proti ciljem, na poti do njih pa postajajo boljši delavci in boljši ljudje.
Lahko rečemo, da obstaja dobro vodenje ljudi in da obstaja slabo vodenje. Za slednje je značilno zlasti to, da ljudje ob vodju ne rastejo niti intelektualno, niti čustveno, niti duhovno, se ne razvijajo, njihovo blagostanje se ne povečuje.
Avtorica knjige ves čas poudarja, da je vodja odgovorna oseba. Kot taka oseba je najprej odgovoren do sebe. To ne pomeni le, da skrbi za svoje dobro počutje oziroma telesno in duševno zdravje, temveč zlasti pomeni, da spoznava samega sebe, se uči in razmišlja o tem, kdo v resnici je in kaj ga motivira, sproža in zadovoljuje (str. 11).
Najboljši vodje ne kažejo le odpornosti, temveč tudi modelirajo, kako jo pridobiti (str. 19). Ljudje okoli njih so zato odporni, rezilientni, samozavestni in vztrajni. Vodje se ne bojijo, temveč ga spoštujejo. Cenijo njegovo mnenje, a se ne bojijo povedati svojega, drugačnega.
Dober vodja ne vlada drugim ljudem. Ne ukazuje in ne zatrjuje, da bo nekaj nastalo natanko tako, kot reče, in zato, ker on tako reče. Dober vodja naredi, kar je prav, to pomeni, da mora najprej vedeti, kaj je prav in kaj ni, ne pa tega, kar mu je bolj všeč, ali tega, kar je najlaže narediti.
Mislim, da se vodenje začne in konča z integriteto. Dobri voditelji živijo svoje vrednote in ne odstopajo od njih (str. 30). Ker pa je imel tudi Hitler vrednote, je dobro, da naštejemo tiste, ki so univerzalne:
1. integriteta (biti pošten in etičen);
2. odgovornost: prevzemanje odgovornosti za svoje
odločitve in dejanja;
3. imeti jasno, navdihujočo vizijo za prihodnost;
4. empatija in sočutje;
5. pogum: sprejemati težke odločitve in se
zavzemati za to, kar je prav;
6. ponižnost: priznavanje lastnih omejitev in
vrednotenje prispevkov drugih;
7. predanost: v celoti se posvetijo svojim ciljem
in odgovornostim;
8. odprtost do drugih;
9. dati prednost potrebam ljudi pred osebno
koristjo.
Dobri vodje zato pazljivo izbirajo besede, poslušajo druge ljudi, zavedajo se, kako hitro lahko izgubijo ugled v njihovih očeh. Osebno so odgovorni za svoje besede, zavedajo se, da je beseda lahko tudi konj, ki močno udari in poškoduje.
