Dušan Rutar
Filme pogosto gledamo zaradi zabave. Od filma pričakujemo zabavo, potem ko ves dan delamo, nekateri pa se celo nagarajo na delovnih mestih. Torej pričakujemo, da nas zabava, razvedri, da nam pokaže kaj prijaznega, optimističnega ali vsaj razburljivega, pustolovskega, da se sprostimo, preden gremo nazaj delat. Vse to je zelo v redu in je pomemben del obstoječega reda sveta, ki ga močno zaznamuje kultura dela.
Paradoksno je, da
izraz, zapisan v naslovu, ni o bližajoči se šolski prenovi, temveč je o spodbujanju
perspektive. Izobraževanje ljudi se bo namreč nadaljevalo na ustaljene načine, osvobajanje
pa bo še naprej izziv za večino ljudi.
Pred mnogimi leti je name naredil velik vtis madžarski filmski režiser Béla Tarr. Nisem vedel, s čim in kako ga je naredil, bi pa danes odgovoril na njegovo vprašanje – Ste se po ogledu mojega filma počutili močnejše ali šibkejše? – tako, da bi ne le odgovoril z besedami, temveč bi tudi začutil, da sem se počutil močnejšega, ne da bi znal z besedami natančno opisati moč njegovih filmov.
Naj orišem primer. Verjamem, da danes številni gledalci ne bi mogli gledati njegovih črno-belih filmov, od katerih je eden, Sátántangó (1994), skoraj neskončno dolg.
Film pa ni samo neskončno dolg (več kot sedem ur), temveč je tudi neskončno vztrajen v ugotavljanju, kako pogosto so ljudje ujeti v ponavljajoče se vzorce vedenja in delovanja, zaradi česar ne morejo resnično napredovati ali pobegniti iz okoliščin, v katerih živijo. Številni živijo v stanju nenehnega čakanja in upanja na spremembo, ki nikoli zares ne napoči, čeprav se življenje okoli njih nenehno divje spreminja. Čakajo na nekaj, ne da bi se lotili eksistencialnih tem o iskanju smisla v na videz nesmiselnem vesolju, in včasih je videti, da so kruti celo do sočutja, medtem ko kultura zmagovalcev, podprta s kultom individualizma, nenehno spodkopava vedno nova pričakovanja ljudi in paradoksno postavlja pod vprašaj samo idejo napredka ali odrešitve v življenju.
In morda je res ključno režiserjevo sporočilo vsem morebitnim gledalcem tole: bodite svobodni in revolucionarni. Sporočilo je jasno in – revolucionarno obenem. Kaj to pomeni? In ali ljudje res želijo biti svobodni in revolucionarni?
Béla Tarr je umetnik, ki sporoča, da je osvobajanje ljudi, na primer od predsodkov, klišejev, vseh mogočih oblik simbolnega in fizičnega hlapčevanja, kljub vsemu najpomembnejša naloga na tem svetu. Lahko rečemo, da je naloga etična, a to ničesar ne spremeni.
Osvobajanje je beseda, ki je ni lahko razumeti, čeprav se zdi, da je zelo preprosta in pomeni možnost izbiranja. V sodobni kulturi zmagovalcev, prežeti s kulturo dela, je vsak človek dnevno izpostavljen zahtevam in pričakovanjem, da prispeva k temu, kar imenujejo dodana vrednost.
V orisani perspektivi sodobnega življenja se jasno izriše revolucionarnost umetnosti – denimo filmov, ki jih je režiral Béla Tarr.
Njegovi filmi namreč niso za zabavo po napornem delovniku, niso večerno razvedrilo, niso izpolnjevanje pričakovanj ljudi, ki hočejo z umetnostjo veliko zaslužiti. Ne, njegovi filmi so kritično razmišljanje.
Režiser razmišlja z njimi zlasti o čaščenju moči in nekaterih ljudi, ki se jih danes drži nalepka, na kateri piše, da so uspeli. To so pogosto ljudje, ki niso veliko oddaljeni od kulta osebnosti, vsekakor pa so ljudje, zaverovani v moč, vpliv, denar, premoženje in tehnološka čudesa. Režiserjevo glavno idejo, h kateri se vedno znova vrača, bi lahko povzeli kot raziskovanje človekove eksistence v stanju nenehne tranzicije in negotovosti.
Film zato lahko razumemo tudi kot zastavljanje dobrih vprašanj o življenju, pa tudi kot razmišljanje o takih vprašanjih. Zakaj je pomembno zastavljati taka vprašanja?
Zaradi duha. Ta je lahko zamrznjena množica izkušenj, misli in idej, ki jih ljudje zgolj ponavljajo in obnavljajo, reciklirajo. Lahko pa je odprta množica vedno novih izkušenj, idej in zamisli o svetu, življenju, ljudeh in tem, kar imajo lahko med seboj.
Pomemben je duh, ki ga ni mogoče kopirati ali reciklirati. Mogoče ga je osvobajati in ustvarjati, toda za tako ustvarjanje je potrebno osvobajanje. Ne izobraževanje, ne kopičenje podatkov in znanja, kar se pričakuje zlasti od mladih ljudi, temveč osvobajanje duha – tudi od že nakopičenega in družbeno ovrednotenega znanja.
In zopet smo pri mladih ljudeh. Mislim na mlade v duhu, fizična starost me ne zanima. A tamle zunaj je vse preveč tako mladih kot starih starcev, ki sprejemajo življenje kot samoumevno dejstvo, podprto s prepričanjem, da materialno napredovanje sveta zrcali tudi moralno in etično napredovanje, kar prispeva k njihovemu zadovoljstvu, češ da je vse v redu.
V tej perspektivi je zato dobro prebrati še knjigo, ki nosi naslov New Radical Enlightenment: Philosophy for a Common World (Marina Garcés, Verso, 2024). V njej filozofinja zapiše: Smo na robu predaje: predaje človeške rase pred nalogo, da se učimo in izobražujemo, da bi živeli bolj dostojanstveno. Soočena s to predajo, predlagam, da razmišljamo o novem radikalnem razsvetljenju, nadaljujemo boj proti lahkovernosti ter potrdimo svobodo in dostojanstvo človeške izkušnje v njeni zmožnosti, da se uči sama od sebe. Svoj čas je bil ta boj revolucionaren. Zdaj je nujno potreben. Takrat je njegova luč zasijala kot ekspanzivna in obetavna, invazivna in prevladujoča univerzalnost. Zdaj, v planetarni dobi, se lahko naučimo povezovati vzajemno in gostoljubno univerzalnost.
