Dušan Rutar
V knjigi z naslovom Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika staršev in »uspešni« otroci ponudim številne argumente v zagovor vzgajanja otrok za samozavest, samospoštovanje in duhovno rast, obenem pa pokažem, kako lahko neustrezna vzgoja poškoduje tudi take otroke, ki veljajo za »uspešne«.
Otroci namreč v svojem bistvu ne iščejo »uspešnosti«, temveč iščejo varnost, ljubezen, razumevanje in vodstvo staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Nedavne znanstvene raziskave otroškega razvoja in psihologije so dodatno osvetlile ključne elemente, ki prispevajo k vzgoji samozavestnih odraslih ljudi z visoko stopnjo samospoštovanja in duhovne zrelosti. Vendar pa odrasli pogosto spregledajo ali podcenjujejo nekatere od teh kritičnih potreb, zmotno prepričani, da dobro vedo, kako je treba vzgajati »uspešne« otroke.
Otroci v prvi vrsti hrepenijo po stalni čustveni podpori in brezpogojni ljubezni, kar pa niti slučajno ne pomeni, da jim morajo odrasli vse dopustiti, vse dati, vse kupiti, se z njimi učiti cele dneve in se ne smejo nikoli lotiti postavljanja meja otrokom. Daleč od tega.
Otroci se morajo počutiti cenjene in sprejete zaradi tega, kar so, ne le zaradi svojih dosežkov. Na žalost se v naši družbi, ki je usmerjena v dosežke, starši, učitelji in vzgojitelji včasih preveč osredotočajo na akademski ali zunajšolski uspeh, s čimer nenamerno pošiljajo sporočilo, da je otrokova vrednost povezana z njegovimi dosežki. To lahko povzroči tesnobo, nizko samopodobo in strah pred neuspehom.
Otroci potrebujejo tudi občutek avtonomije in možnost, da razvijajo lastne sposobnosti odločanja, da se jim ni treba vedno znova obračati na odrasle. Raziskave kažejo, da omogočanje otrokom starosti primernih izbir in odgovornosti spodbuja tako njihovo neodvisnost kot samozavest. Toda v poskusu zaščite otrok ali pospeševanja vsakodnevnih rutin, zaradi katerih se vedno mudi, odrasli pogosto sprejemajo odločitve namesto njih, kar lahko ovira njihovo sposobnost za razvoj teh ključnih življenjskih veščin.
Druga ključna potreba je odprta, poštena komunikacija in aktivno poslušanje. Otroci želijo biti slišani in razumljeni, ne le usmerjani ali poučeni, kaj vse morajo narediti ali kaj vse delajo narobe. Številni odrasli pod pritiskom časovne stiske ali lastnega stresa ne ustvarijo prostora za smiseln dialog z otroki, zamujajo priložnosti za izgradnjo zaupanja in razumevanja, namesto tega pa pritiskajo na otroke, jih priganjajo, jim pridigajo, dajejo nasvete, povzdigujejo glas in včasih kričijo nanje.
Bistvena je tudi doslednost v disciplini in postavljanju meja. Otroci najbolj uspevajo in se dobro razvijajo v predvidljivem okolju, v katerem vladajo jasna pričakovanja, ki niso muhavosti staršev, njihove zahteve ali želje, ki jih sami niso zadovoljili. Nedosledna ali prestroga disciplina lahko povzroči pri otroku zmedo, tesnobo in vedenjske težave. Nasprotno pa se lahko zaradi pomanjkanja meja otroci počutijo negotove in so slabo pripravljeni na izzive resničnega sveta.
Poleg tega otroci potrebujejo priložnosti za nestrukturirano igro in raziskovanje. V našem vse bolj z urniki nabitem dnevnem ritmu in življenju v digitalnem svetu je brezplačna igra pogosto podcenjena. Vendar raziskave dosledno kažejo, da je prosta igra ključnega pomena za kognitivni, socialni in čustveni razvoj otrok.
Nazadnje otroci potrebujejo pozitivne vzornike, ki izkazujejo odpornost, čustveno inteligenco in zdrave mehanizme samoobvladovanja. Odrasli včasih pozabijo, da se otroci več naučijo z opazovanjem vedenja kot z neposrednimi navodili. Ko se odrasli borijo za obvladovanje lastnih čustev ali učinkovito obvladovanje stresa, otrokom morda primanjkuje modelov, ki jih potrebujejo za razvoj teh bistvenih življenjskih veščin.
Skratka, čeprav ima večina staršev in vzgojiteljev najboljše namene, resnično zadovoljevanje otrokovih potreb zahteva stalen razmislek, izobraževanje in včasih spremembo prednostnih nalog. Z osredotočanjem na čustveno podporo, spodbujanje neodvisnosti, spodbujanje odprte komunikacije, vzdrževanje doslednih meja, omogočanje proste igre in modeliranje pozitivnega vedenja lahko odrasli otrokom zagotovijo podlago, ki jo potrebujejo, da zrastejo v samozavestne, dobro prilagojene odrasle osebe z visoko stopnjo samospoštovanja in občutka lastne vrednosti.
Po drugi strani pa ima nevrotično, muhasto, nedosledno in ostro starševstvo lahko globoke in trajne negativne učinke na otrokov čustveni razvoj in splošno dobro počutje. To škodljivo starševsko vedenje ustvarja nepredvidljivo in pogosto sovražno okolje, ki spodkopava otrokov občutek varnosti in lastne vrednosti.
Nevrotični starši, ki jih ženejo lastne tesnobe, zaskrbljenost in strahovi, te pogosto projicirajo v svoje otroke. To lahko povzroči pretirano zaščitništvo ali pretirano zaskrbljenost, kar lahko otrokom prepreči razvoj odpornosti in spretnosti obvladovanja. Otroci nevrotičnih staršev lahko ponotranjijo tesnobo svojih staršev, sami postanejo preveč previdni ali prestrašeni in se spopadajo z zaupanjem v lastne sposobnosti.
Muhasto starševstvo, za katerega so značilna nepredvidljiva nihanja razpoloženja, nepredvidljivi izbruhi jeze, impulzivnost in nedosledni odzivi na podobne situacije, pušča otroke v nenehni negotovosti. Ta nepredvidljivost lahko pri otrocih povzroči tesnobo in pretirano pozornost, ko poskušajo obvladati nenehno spreminjajoče se razpoloženje in pričakovanja svojih staršev. Sčasoma lahko to povzroči težave pri oblikovanju stabilnih odnosov in zaupanju drugim.
Nedosledna disciplina in nedosledno postavljanje meja otroke zmedeta glede tega, kaj se od njih pričakuje. Ko se pravila in posledice poljubno spremenijo, se otroci trudijo razviti jasno razumevanje, kaj je prav in kaj narobe, kar lahko vodi do vedenjskih težav in težav s samoregulacijo. Ta nedoslednost lahko tudi spodkoplje otrokovo zaupanje v starše in druge avtoritete.
Ostro starševstvo, ki lahko vključuje verbalno agresijo, pretirano kritiziranje ali fizično kaznovanje, še posebej škoduje otrokovemu čustvenemu počutju. Lahko povzroči nizko samopodobo, depresijo, anksioznost in agresijo. Otroci, ki so podvrženi strogemu starševstvu, imajo lahko težave s čustveno regulacijo, pogosto bodisi potlačijo in neustrezno ponotranjijo svoja čustva, kar vodi v umik in depresijo, bodisi jih eksternalizirajo z agresivnim ali kljubovalnim vedenjem.
Kombinacija teh negativnih starševskih vedenj lahko ustvari strupeno domače okolje, ki vpliva na vse vidike otrokovega razvoja. Otroci lahko razvijejo negotove stile navezanosti, se borijo s čustveno intimnostjo v prihodnjih odnosih in imajo težave z zaupanjem drugim. Lahko so tudi izpostavljeni večjemu tveganju za težave z duševnim zdravjem, kot so anksiozne motnje, depresija in celo posttravmatska stresna motnja, razmišljanje o samomoru in poskusi samomora.
Poleg tega se otroci, vzgojeni v takih okoljih, pogosto spopadajo s težavami s samozavestjo in lastno vrednostjo tudi v odrasli dobi. Morda imajo težave pri postavljanju zdravih meja, samooskrbi ali zagovarjanju lastnih potreb. Negativna samopodoba, ki jo vcepi škodljivo starševstvo, lahko privede do kroga strupenih odnosov in neuspešnosti, ko ti otroci odraščajo in postajajo odrasli.
In najslabše pri tem, da take otroke pogosto pošljejo k psihologom v obravnavo, češ da imajo motnje, namesto da bi k njim poslali starše.
Ključnega pomena je zavedanje, da tako starševsko vedenje pogosto izvirajo iz lastnih nerešenih težav ali travmatičnih izkušenj staršev. Prekinitev tega kroga zahteva samozavedanje, pripravljenost poiskati pomoč in predanost osebni rasti s strani staršev. Strokovne intervencije, kot so družinska terapija, podporne skupine ali tečaji starševstva, so lahko neprecenljive pri pomoči staršem pri razvoju bolj zdravih, doslednejših in negujočih starševskih stilov, kar na koncu koristi tako staršem kot njihovim otrokom.
V knjigi, ki jo lahko razumemo kot svojevrstni priročnik staršem, vzgojiteljem in učiteljem, zato predstavim tudi načine, kako se izviti iz začaranih krogov toksičnih odnosov, čustvenega in duhovnega samopoškodovanja, da bi znali na boljše načine poskrbeti ne le za lastno blagostanje, temveč tudi za blagostanje drugih.
