Dušan Rutar
Naj najprej povem, za kaj zagotovo ni.
V knjigi, ki bo izšla čez nekaj mesecev, njen naslov je Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, podrobneje spregovorim o aporijah in paradoksih vzgajanja otrok v kulturi, ki tako močno poudarja pomen samouresničevanja, včasih za vsako ceno, samoizpopolnjevanja, optimiziranja sebe, delo na sebi, močno voljo, disciplino ter večno iskanje »resničnega sebe«. Na tem kraju najprej spregovorim, kaj vzgajanje otrok ne bi smelo biti, nato pa se lotim vprašanja, za kaj naj bi vzgajanje bilo.
Vzgajanje otrok ni za ubogljive in pridne otroke. Ni za podredljive otroke in ni za zmedene, negotove otroke, ki ne zaupajo dovolj sebi, se ne cenijo dovolj in so prestrašeni, ker ne vedo natančno, kaj je prav in kaj ni, kaj lahko naredijo in česa ne smejo. Ni za otroke, ki kasneje v odrasli dobi vedno znova najprej vprašajo nadrejene, če smejo nekaj narediti, ker si sami ne upajo narediti niti tedaj, ko vedo, da bi bilo dobro, če bi nekaj naredili. Ni za otroke, ki se bojijo sveta in so večno zaskrbljeni, ker mislijo, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj slabega. Ni za otroke, ki ne znajo reševati vsakdanjih problemov, temveč se vselej zanašajo, da jih bodo namesto njih rešili drugi ljudje. Ni za otroke, ki nimajo občutka za humor, ker so se naučili, da je življenje resno in trdo. Ni za otroke, ki se kot odrasli ljudje pritožujejo nad svetom in ljudmi, namesto da bi ga skušali spremeniti na bolje. Ni za otroke, ki se v težkih situacijah zatečejo k mami, ker jih je samo strah ali pa so nerazumljivo tesnobni. Ni za otroke, ki se bojijo samote, v kateri lahko človek razmišlja globoko in zato bolje razume sebe in svet. Ni za otroke, ki se bojijo biti odprtega duha, novih idej in novih ljudi. Ni za otroke, ki ne vedo, da je mogoče videti svet na neskončno veliko načinov, ne zgolj na tega, na katerega so navajeni, navadili pa so se, ker so jim starši nagnali strah v kosti, češ da ne smejo gledati na svet drugače kot oni. Ni za otroke, ki namesto rešitev problemov vidijo samo probleme in težave. Ni za optimiziranje sebe in ni za sledenje drugim ljudem, ker se bojijo ustvariti svojo pot skozi življenje.
Za kaj torej je?
Naj zasnujem odgovor skupaj z Lévinasom.
Za Lévinasa je vzgajanje otrok v osnovi vzgajanje etičnih bitij, ki so se sposobna odzivati na klic Drugega. Mislim na kultiviranje in negovanje posameznikov, ki lahko presežejo svoj egocentrizem in prepoznajo svojo globoko odgovornost do živih bitij okoli sebe. Ta odgovornost je po Lévinasovem mnenju pred kakršnokoli predstavo o pravicah posameznika ali osebnem samouresničevanju.
Namen vzgajanja otrok je torej vzgajati bitja, ki so odprta za obličje Drugega – bitja, ki lahko pogledajo onkraj sebe in resnično vidijo človečnost v tistih, s katerimi se srečujejo. Mislim na razvoj posameznikov, ki razumejo, da njihov obstoj ni osamljen, da niso med seboj ločene točke vesolju, kot so ločene zvezde, temveč je njihov obstoj globoko in neločljivo povezan z dobrobitjo drugih, za katero so odgovorni.
Lévinas bi trdil, da otroke vzgajamo tako, da so etično občutljivi, da so prilagojeni potrebam in trpljenju drugih. To ne pomeni, da jih vzgajamo v podrejenost ali pretirano zaskrbljenost, temveč v pogumno sočutje. Cilj je zato vzgajati otroke, ki lahko trdno stojijo za svojimi etičnimi prepričanji, hkrati pa ostajajo odprti za neskončne možnosti, ki jih ponuja vsako človeško srečanje.
Otroke tako vzgajamo v razumevanju, da resnična svoboda ne izvira iz samouveljavjanja ali neodvisnosti, temveč iz sposobnosti etičnega odzivanja na klic Drugega. Pri tej svobodi ne gre za to, da počnemo, kar hočemo, ampak za to, da se zavedamo svoje neskončne odgovornosti in se odločimo, da bomo ravnali v skladu z njo.
Za Lévinasa je namen vzgajanja otrok vzgojiti posameznike, ki se lahko vključujejo v pristen dialog – ne le izmenjujejo informacije, temveč se resnično odpirajo drugačnosti Drugega. To vključuje učenje, da poglobljeno prisluhnejo, da ne presojajo in da so pripravljeni, da svoj pogled na svet izzovejo in razširijo srečanja z drugimi.
Otroke torej vzgajamo tako, da se počutijo udobno z dvoumnostjo in negotovostjo sveta, a ne zato, ker želimo, da so zmedeni, temveč zato, ker etično življenje pogosto vključuje krmarjenje v zapletenih situacijah brez jasnih odgovorov. Cilj je spodbuditi posameznike, ki znajo kritično in ustvarjalno razmišljati o etičnih dilemah, namesto da preprosto sledijo predpisanim pravilom.
Lévinas bi še rekel, da vzgajamo otroke, da razumejo, da njihova identiteta ni fiksna ali samozadostna, temveč jo nenehno oblikujejo njihova srečanja z drugimi. Cilj je zato negovati posameznike, ki so dovolj varni v sebi, da so odprti za spremembe in rast skozi svoje odnose.
Otroke torej vzgajamo, da prepoznavajo neskončno vrednost vsakega človeškega življenja, vključno z lastnim. Ne gre za napihovanje njihovega ega, temveč za pomoč pri razumevanju globokega dostojanstva, ki je lastno vsakemu človeku in je temelj etične odgovornosti.
Za Levinasa je vzgoja otrok gojenje občutka začudenja nad skrivnostjo človeškega obstoja. Gre za spodbujanje posameznikov, ki lahko k življenju in drugim pristopijo z radovednostjo in odprtostjo, ne pa s strahom, z zaskrbljenostjo ali s cinizmom.
Otroke vzgajamo tako, da so sposobni ljubezni – ne samo romantične ljubezni ali družinske naklonjenosti, temveč globoke etične ljubezni, ki jo Lévinas prepoznava kot podlago človeških odnosov. Ta ljubezen vključuje pripravljenost, da potrebe drugega postavimo pred lastne, ne zaradi dolžnosti ali obveznosti, temveč zaradi globokega priznavanja naše medsebojne povezanosti.
Navsezadnje je za Lévinasa namen vzgoje otrok prispevati k ustvarjanju bolj etičnega sveta. Gre za negovanje posameznikov, ki se lahko uprejo totalizirajočim ideologijam in ohranijo svojo etično občutljivost tudi ob sistemskih krivicah ali pritisku družbe.
S tega vidika vzgoja otrok ne pomeni ustvarjanja popolnih bitij ali doseganja nekega vnaprej določenega rezultata. Gre za odpiranje možnosti za etična srečanja in odnose. Gre za spodbujanje posameznikov, ki lahko nenehno obnavljajo svojo zavezanost etičnemu življenju v soočenju z negotovim svetom, ki je pogosto poln izzivov.
Tak pogled na vzgojo otrok, ki ga zagovarjam v svoji knjigi, se ujema z Lévinasovim širšim filozofskim projektom dajanja prednosti etiki pred ontologijo. Cilj ni oblikovati otroke v kakršnokoli posebno obliko bivanja, temveč negovati njihovo sposobnost za etično odgovornost – odgovornost, ki za Lévinasa opredeljuje samo bistvo tega, kaj pomeni biti človek.
Vzgajanje je torej za odprtost in sočutje. Je za skrb za drugega. Je za izražanje spoštovanja, ne za iskanje pozornosti. Je za odpiranje neznanemu in za premagovanje strahu pred neznanim. Je za ne-popolnost in za ne-vse.
Vselej bo zato tamle zunaj nekdo, ki vas ne bo cenil. Ne bodite vi ta nekdo. In ne pozabite, da vas bo življenje prej ali slej ločilo od ljudi, ki jih imate radi. Bodite hvaležni za vsak trenutek, ko ste še skupaj.
